LJUBLJANA – Seznam slovenskih svetniških kandidatov je bogatejši za pokojnega profesorja dr. Antona Strleta. O njem teološka fakulteta v Ljubljani, kjer je 30 let (od 1956. do 1986.) predaval dogmatiko in delno tudi patrologijo, skupaj z odborom za njegovo beatifikacijo pripravlja simpozij. Med prispevki bo pater dr. Andrej Pirš iz duhovne družine Delo, katere prvi član v Sloveniji je bil prav Strle, predstavil kandidatovo predavateljsko in dušnopastirsko delovanje. Pater Andrej, postulator za beatifikacijo, pravi: »Kdor koli je prišel v stik s profesorjem Strletom, mu je neizbrisno ostal v spominu kot človek molitve, askeze, človek teologije in požrtvovalni spovednik.« Gre za duhovnika s posebnimi odlikami, kot je ob neki priložnosti dejal filozof Gorazd Kocjančič: »To je bil mož, ki je krščanstvo jemal stoodstotno resno. Oče Anton Strle je bil avtentičen slovenski starec.«
Vsak dan pripravljen na smrt
Profesor Mirko Mahnič je Strleta doživljal »kot božjega človeka«, ki je »v kmečki obleki in v težkih gležnjarjih zamračil slepilo vsakršnega uradnega dostojanstva«: »Bil je zgodnjekrščanski puščavnik in si je – zmeraj v molitvi in premišljevanju – sam kuhal tisto zelo malo, kar potrebuje telo, sam krtačil baretko, suknjič in čevlje, sam pospravljal ležišče in z modrostjo nabito delavnico.«
Trdega kmečkega dela je bil vajen tem bolj, ker mu je oče umrl že pri šestih, mama pri 17 letih. Njegovo nadarjenost za učenje je opazil župnik Janez Pucelj in ga spodbudil za študij. V duhovnika je bil že pod težo okupacije in vojne posvečen 29. junija 1941, doktoriral je 1944.
Potem ko je bil v zaporu od 1947. do 1952., je bil šest let župnijski upravitelj v Planini pri Rakeku, od leta 1958 do upokojitve pa predavatelj na teološki fakulteti. Napisal je 45 knjig, vrsto teoloških razprav in prevedel 36 del.
Že iz mladosti je bil precej slabotnega zdravja, marsikdaj je sam dejal, da se mu življenje lahko izteče sleherni dan – zato je bil pripravljen na smrt, »ki lahko pride kadar koli«. Je to skrivni ključ za brezgrešno in dolgo življenje?
Med graditelji Savskega naselja
Strleta je odlikoval izjemno dober spomin, ki mu je prišel prav tudi v zaporu. Ker mu niso dovolili nobene cerkvene literature, se je skoraj ves novozavezni del Svetega pisma naučil na pamet. Starejši sobrat, poznejši škof Stanislav Lenič, ki mu je štiri leta delal družbo, je na podlagi tega prisilnega sobivanja občudujoče govoril o Strletu kot živem leksikonu.
Z jetniško držo je prevzel tudi duhovnika, takrat še bogoslovca Danila Cimpriča: »Kar koli sem ga vprašal, ko sva kot zapornika delala na Žalah, na vse mi je odgovoril in jedrnato pojasnil.« Nekega dne je moral s Strletom za kazen premetavati drva: »Z enega kupa smo jih prelagali na drugega in jih nato dajali zopet na kup, s katerega smo jih prej jemali. Strle si je zavihal hlačnice in potrpežljivo nosil težka polena v naročju ali na ramenih.«
Najgloblji vtis pa je na Cimpriča napravil: »Ker je bil tako svetniško zaverovan v božjo pričujočnost in v božjo dobroto. Njemu je bilo vse prav, kot da izvršuje božjo voljo, čeprav je moral delati na ukaz tistih, ki so nas grdo gledali in tudi sovražili. To se je velikokrat pokazalo v besedah. Strle ni nikdar odgovoril z žaljivo besedo, niti se ni opravičeval. Tudi zanikal ni ničesar, posebno če se je kaj nanašalo na duhovnike.«
Cimpriča se je Strle od vseh približno 50 duhovnikov zapornikov, ki so bivali v barakah na Žalah in gradili prve stanovanjske bloke Savskega naselja, najbolj dotaknil.
Pisalni stroj pel v gluho noč
Profesor Strle z natančnostjo, doslednostjo in prizadevnostjo ni pritegnil le pozornosti študentov, pač pa na prav humoren način tudi duhovniških sobratov. Kar so zdaj računalniki, so bili v njegovem času pisalni stroji. Klofal je na svojem v pozne ure, pri odprtem oknu, saj mu je bil svež zrak pomembna vrednota. Duhovniška soseska, ki ji je s svojo »muziko« motil spanec, ga je večkrat prizanesljivo opozarjala – naj si vendar nekoliko prizanese.
Za telesno gibčnost in prezračenje pljuč se je profesor 37 let vsak dan zgodaj zjutraj in zvečer v obe smeri in v vsakem vremenu s Poljanske ceste, kjer je bival, sprehodil do uršulinske cerkve na Kongresnem trgu, čez dan pa še na grad in na Golovec. Spotoma je molil rožni venec.
Pri uršulinkah je maševal ob šestih, natančno pol ure, brez pridige, a zelo počasi in glasno, ker je bil prepričan, da morajo ljudje prisluhniti zelo lepim liturgičnim besedilom.
Spovedoval je po jutranji maši in zvečer, ob nedeljah je v spovednici presedel od tri do štiri ure. Spovedancu je globoko prisluhnil, z nasveti pa vedno zadel v polno ter mu osvetlil potrebne korake naprej. Strletova spovednica zato nikoli ni samevala.
Raje molitev kot bralno značko
Med študenti profesorja Antona Strleta je bil tudi ljubljanski nadškof metropolit Stane Zore. Sam ga je doživel kot svetnika, je povedal Zore, zapomnil pa si ga je tudi po kakšni hudomušnosti. Kot je tale: »Pri profesorju Strletu nismo govorili, koliko strani, ampak koliko kil ga je treba preštudirati.« Še vedno pa se rad nasmeje ob spominu, ko so morali pri njem opraviti bralno značko, se pravi prebrati predpisano količino literature in jo zagovarjati pred profesorjem. Eden od študentov je redno zamujal: »In ko je rok pretekel, je začel profesor Strle to žrtev iskati po fakulteti. Ta naš brat, ime bom zamolčal, se je spretno izmikal dolgo časa. Enkrat sta se pa le srečala.« Profesor je študenta s poudarkom opomnil, kako ga čaka: »Veste, molim za vas, da bi prišli.« Študent pa nazaj: »Poslušajte, gospod profesor – ta vaša molitev meni tako dobro dene, da še nekaj časa ne bom mogel priti.«
Zavedanje o svetništvu
»Pogreb naj bo najpreprostejši, brez vencev in drugih nepotrebnih izdatkov, tudi brez naznanil, razen kolikor je res nujno potrebno. Iskreno želim, da bi bil govor samo pri homiliji in nič več,« je v oporoki zapisal Anton Strle. Tedanji ljubljanski nadškof metropolit Franc Rode je med mašno pridigo v cerkvi sv. Križa na Žalah povedal: »Nekaj dni pred smrtjo sem ga srečal ob Ljubljanici, ko se je zvečer po opravljenem delu vračal od uršulink na Poljansko cesto. Rekel je: 'Zdaj sem pa čisto na koncu, do kraja izčrpan.' 'Ne, gospod profesor, na začetku ste, na pragu blaženega gledanja,' sem mu odgovoril. 'O, ne, zame bodo najprej vice, vice,' je dejal. V tej zavesti je živel, v zavesti svoje grešnosti pred Bogom, kot vsi svetniki. Ste opazili? Ves čas se izogibamo besedi svetnik, pa se ne moremo popolnoma izogniti, ker je resnica. Danes pokopavamo svetnika.«
