CERKNICA – Zadrege s starimi hišami niso nič novega. Nekateri bi jih podirali že zato, ker je obnavljanje dražje kot nova gradnja. Drugi bi jih ohranjali zaradi zgodovine in spominov. Marsikatero stavbo so rešili prav zgodovinski argumenti. Kadar jih niso zaznali, pa je šla dediščina v prah. Zagotovo se spominjamo vojne argumentov izpred nekaj let, ali ohraniti ljubljanski Kolizej ali ne. Kolizeja ni več, imamo pa sredi Ljubljane eno gradbeno jamo več. Kjer naj bi po predkriznih napovedih stal prestižen arhitekturni dosežek, se po zadnjih šušljanjih obeta le – površinsko parkirišče.
Zadnji pomnik Svinjskega rigla
Sorodne zgodbe, le da na mnogo skromnejših kvadraturah od kolizejskih, se razpletajo še marsikje. Med drugimi za resnično majhno hišo prav zdaj v Cerknici. Hm, zanimivo, tudi cerkniška naj bi padla za – parkirišče. Na takem tlorisu bi pridobili parkirni prostor za dva kombija, nemara celo štiri avtomobile!
Kot piše v občinskem prostorskem načrtu (OPN) in kot so cerkniški občinski svetniki že glasovali, bodo stavbo »Tabor 2, pustna hiša«, kjer je uradno zapisan poslovni objekt s pritličjem in mansardo, porušili. Kot opombo so v OPN dopisali: »Pred začetkom rušenja je treba odstraniti obstoječi nizkonapetostni kabelski priključni vod, ki je na objektu, predvidenem za rušenje.«
Cerkničanom je hiša znana kot Pustek. Ker ni spomeniško zavarovana, naj ne bi bilo zadržkov za rušenje. Ampak so. Povedal jih je Tone Urbas, član izvršnega odbora društva notranjskih kulturnikov in častni občan občine Cerknica.
Hiški pravijo Pustek zato, ker je bil v njej dolga leta sedež pustnega društva. Za njo je stal dotrajan lesen skedenj, kjer so shranjevali pustne figure. Skednja ni več, še ne deset let od tega so tam naredili parkirišče. V hiški so med drugim imeli pustno vežico, kjer je pust pred pogrebom ležal na parah. Nazadnje predlani. Pa pijačo so točili, a samo za pustne društvenike. Na stenah so viseli priznanja in slike, medtem ko so večje stvari hranili v skednju.
Še pred letom 1986 je občina hiško odkupila od družine Gornik.
Potem ko so pri novem gasilskem domu dogradili veliko halo, so pustne figure in sedež pustnega društva prestavili tja. Odtlej je Pustek brez najemnika.
V sosednji prenovljeni hiški so imeli čistilnico, pozneje ribarnico.
Pustkova hiša ni kar neka, poudari Urbas: »Za ta predel Cerknice, ki se je imenoval Svinjski rigel, so bile značilne majhne, stlačene hiše. Predel so 18. septembra 1943 požgali Nemci. Pogorelo je vse, po vojni so v tem kraju zgradili tri bloke. Le to hiško pa so lastniki obnovili zvesto po stari podobi. Vse druge so adaptirane. V Cerknici sta ob Pustku le še dve predvojni hiši, v eni je galerija Krpan v lasti društva notranjskih kulturnikov in druga, v lasti Jožeta Kebeta, na Partizanski cesti.«
Pustek naj zaživi
Urbas poudarja: »Podreti takšno hiško za dva parkirna prostora je slaba ideja!«
Soglaša pa, da je vredno tehtnega premisleka, kakšno vsebino bi ji dali: »Mimo Pustka vodi najbližja pot od kulturnega doma, pred njim stoji spomenik Martinu Krpanu, do starega trškega jedra na Taboru. Ta živi s knjižnico Jožeta Udoviča, cerkvijo in gostilno. Čisto zraven je hiša Frana Gerbiča, enega izmed ustanoviteljev ljubljanske Opere in utemeljitelja glasbenega šolstva na Slovenskem.«
S Krpanom je na Taboru povezano nekdanje skladišče soli: »Z morja so jo vozili. V cerkniško skladišče so po sol prihajali tovorniki s konjički, ki so jo naprej raznašali v maloprodajo. V tej luči lahko vidimo Pustek kot možno lokacijo za novo turistično točko, kjer bi obiskovalci dobili vse potrebne informacije, spominke, knjige o Notranjski. Del ponudbe bi bila zbirka ilustracij in izdanih knjig o Martinu Krpanu. Mimogrede, kmalu bo minilo že četrt stoletja, kar smo imeli razstavo vseh slikarskih in kiparskih upodobitev Krpana.«
Pustek je bila značilna mala kmečka hiša: »Njena obnova ne bi zahtevala veliko denarja. Zadostovalo bi od 10.000 do 15.000 evrov. Strokovni kader, arhitekte, ki znajo narediti, imamo, kar so ne nazadnje dokazali tudi z obnovo najstarejše cerkniške hiše z galerijo Krpan.«
To pa so norci! Na spletni strani smo našli posnetek cerkniškega pustnega pogrebnega sprevoda fotografa Jožeta Žnidaršiča iz leta 1953. Pokrov krste je zbit iz letev, tako da se rajnega vidi. Pogrebniki pa niso kazali žalosti, prav nasprotno, prevevalo jih je veselje, da siromak ne trpi več in si bo po težkem življenju končno odpočil. Še prej, ko je pokojnik ležal na parah – neko obdobje v Pustku, ko je bil tam pustni sedež –, je vedno kdo dežural ob njem. Dežurnemu so rekli, da je za lučko. Pustni pogreb na mostu čez Cerkniščico od nekdaj privablja množico radovednežev. Skoraj vedno kdo iz gneče čofne v mrzli potok. Seveda so pustnega kopanja po nepisanem pravilu deležni tisti, ki so žalost utapljali z največ alkohola. Pomnijo pa tudi, da je nekoč sredi pustnega poslavljanja popustila lesena ograja in je v vodo popadalo celo nekaj skoraj treznih pogrebcev. Med direndajem, ki je završal, je nekdo zaklical: »To pa so norci!« Brž mu je drugi zaklical: »Ti si še večji, ker si nas prišel gledat!« Domislica je odtlej vključena v vsakoletni poslovilni govor. |
Ne bi podrli, če bi obnovili Kaj si misli o Pustkovem rušenju, so že pred nami za jezik potegnili župana Marka Ruparja. Ni še dokončno odločeno, ali bi porušili ali obnovili, se je izmotaval in dodal, da stavba propada, ker občina nima denarja za obnovo. Če pa bi dobili ponudnika, ki bi v njej uredil neko dejavnost, pravi župan, potem bi se že lahko »pogovarjali tudi o tem, da jo ohranimo oziroma obnovimo«. Pač v duhu znanega notranjskega reka: »Kar je dobru, nej slabu!« |
