LJUBLJANA – Ljubljanska vzhodna župnija Štepanja vas je v jubilejnem letu usmiljenja, ki ga je razglasil papež Frančišek, omogočila srečanje v živo s svetim Leopoldom Bogdanom Mandićem. Župnijo upravljajo bratje kapucini, ki podobno kot frančiškani in minoriti temeljijo na dediščini svetega Frančiška. Relikvije, v celoti ohranjeno svetnikovo telo, ki počiva v steklenem sarkofagu, je štepanjska župnijska cerkev gostila kot edina v Sloveniji. Češčenje, ki so mu bile izpostavljene nekaj več kot pet ur, so uvedli z mašo, ki jo je s somaševalci daroval ljubljanski nadškof metropolit Stane Zore.
Samostanski gvardijan Putin
Za romanje neiztrohnjenega telesa hrvaškega kapucinskega redovnika sv. Leopolda Mandića je zaslužen papež Frančišek, saj je patra Leopolda razglasil za zavetnika jubilejnega leta usmiljenja skupaj s svetim patrom Pijem iz Pietrelcine. Leopoldovo relikvijsko telo je bilo češčenju najprej izpostavljeno v cerkvi sv. Petra v vatikanskem središču krščanstva, zatem v zagrebški stolnici, nato v kapucinski cerkvi v zagrebški Dubravi, posvečeni prav njemu. Od vstopa v Slovenijo je relikvije med prevozom spremljal Vlado Kolenko, predstojnik slovenskih kapucinov. Po Ljubljani so relikvije vrnili v samostan Leopolda Mandića v Padovi. Gvardijan Mandićevega samostana, omenimo le kot zanimivost, pater Marco Putin, pa se piše enako kot ruski predsednik.
Prihodnje dni se bo Cerkev slovesno spomnila 150-letnice rojstva svetega Leopolda Mandića. O njegovem življenju je med ponedeljkovim bogoslužjem nadškof Zore povedal: »Pri krstu je dobil ime Bogdan. Bil je najmlajši od dvanajstih otrok, kar nam posebej govori o tem, da so morali njegovi starši roditi dvanajst otrok, zato da so rodili vélikega svetnika, v katerega se ozira vsa Cerkev in v katerega se danes posebej oziramo mi, zbrani tukaj ob njegovih relikvijah. Oče je izhajal iz stare bosanske katoliške plemiške družine, ki pa je ohranil le plemenitost duha, sicer pa je obubožal. Mati je bila globoko pobožna žena, za kar ji je bil sveti Leopold vedno zelo hvaležen. Bogdan je bil zelo inteligenten, dober in pobožen. Poznal je dom, cerkev in šolo, druge stvari ga niso kaj dosti zanimale. S kapucini se je srečal v rodnem Hercegnovem, saj so imeli tam že od leta 1688 majhen hospic, ki je pripadal beneški kapucinski provinci. Ko se je s šestnajstimi leti prijavil za semenišče, so ga poslali v Videm, z osemnajstimi leti pa je bil že v noviciatu. Pri štiriindvajsetih je bil v Benetkah posvečen v duhovnika. Med letoma 1897 in 1900 je bil pater Leopold predstojnik v Zadru, od 1905. do 1906. je bil vikar v kapucinskem samostanu v našem Kopru. Dve leti je bil potem spovednik v Thienah in od leta 1909 pa do svoje smrti leta 1942 v Padovi. Vmes je bil deset mesecev interniran v južni Italiji in en mesec leta 1923 je preživel na Reki. To je zunanji okvir bogatega življenja tega kapucinskega patra, ki je gorel za Boga. In ker je gorel za Boga, je gorel za človeka.«
Osebna
pot svetosti
Nadškof Zore je o svetniku še povedal: »Ker je bil majhne postave, visok samo meter petintrideset, je vedel, da nekaterih pomembnih služb, denimo pridigarja ali misijonarja, ne bo mogel opravljati. Zato je odkril karizmo, ki jo je v njegovo življenje, v njegovo srce položil Bog – postal je spovednik. Dneve in mesece in leta je ostajal zaprt v spovednici. Majhen človek, ampak velik po srcu. (...) Kajti v srcu je nosil Boga in Bog mu je dal ljubezen do ljudi.«
Kljub boleznim, mrazu, vročini in utrujenosti je nenehoma sprejemal spovedance, tudi deset do dvanajst ur na dan: »Tisti, ki veste, kaj pomeni sedeti v spovednici, si predstavljate, kako strahoten napor je toliko časa spovedovati po ves dan.« Ob svetnikovih relikvijah zazrt v njegovo svetost je nadškof Zore še spomnil: »Naj nam gorečnost za edinost, ki jo je živel pater Leopold, sveti kot zgled in njegova priprošnja daje vedno znova moč in pogum.« Ter dodal, da ne smemo ostati le pri češčenju svetnikove svetosti. Vsakdo se namreč mora spraševati, kaj je njegova pot k svetosti: »Dokler ne boste jasno začutili odgovora, kaj je vaša pot svetosti, ki jo hočete in želite živeti s pogumom in predanostjo. In da bi svetost prevedli v dejanja, v življenje, v konkretno ljubezen.«
Leta 1976 je patra Leopolda papež Pavel VI. razglasil za blaženega, leta 1983 papež Janez Pavel II. še za svetnika.
| Spovednik na kolenih Med številnimi pričevanji o ponižnosti svetega Leopolda Bogdana Mandića je tudi naslednje. Nekega dne se mu je prišel spovedat domačin iz Padove, ki se ni očistil grehov že dolga leta. Verjetno ga je prav slaba vest tako zelo zmedla, da se je pomotoma usedel na spovednikov stol. Mandić je ob tej očitni vernikovi napaki ravnal povsem mirno in sebi primerno. Pokleknil je na tla pred moža na stolu, ga po vseh pravilih spovedal in ga na koncu seveda odvezal greha. |
| Razmislek o dobrih in slabih kristjanih Še posebno v svetem letu usmiljenja je za vsakogar, tako nadškof Zore, pomembno delo za edinost v svoji družini: »Ali znamo v vseh družinskih članih videti božji dar, nekoga, ki ga je ustvaril Bog in vanj položil svojo podobo, ki ga Bog ljubi neizmerno, ali pa dovolimo, da včasih preveč stopijo v ospredje naša čustva, naša sebičnost, naša želja po uveljavitvi – in se zgodi, da prav zaradi tega ali onega začnemo ne pridruževati, ampak odrivati na rob, morda celo prek roba srca in družine.« Še posebno je spomnil zbirajoče se ob oltarjih: »Ali so med nami vsi velikodušno sprejeti? Tisti, ki so, recimo temu najboljši kristjani po naših človeških merilih, in tudi tisti, ki jih v svoji človeški sodbi včasih obsojamo in morda tudi ožigosamo, da so slabi kristjani, da so morda slabi ljudje. Če bomo v resnici hoteli delati za edinost, morajo tudi takšni kristjani imeti prostor med nami. Morajo tudi takšni kristjani imeti prostor v našem srcu. In če se bomo naučili na takšen način delati za edinost v družini in za edinost v župniji, potem bomo sposobni živeti edinost tudi na vseh mestih, kamor nas pošilja Bog.« |
