PIRAN – Na rtu piranske Punte naj bi svetloba ognja kazala pot pomorščakom že v antiki. Tam danes stoji svetilnik, ki je z arhitekturnega vidika edini pravi klasični kamniti slovenski svetilnik, mala trdnjava, ki neomajno kljubuje viharjem in morju. Zaradi svoje lege in objekta je nadvse atraktiven in poleg cerkve sv. Jurija pomemben ter najbolj značilen del piranske vedute. V sedanji podobi je bil pod Avstro-Ogrsko zgrajen leta 1872 in je pomemben spomenik pomorske kulturne dediščine. Kljub temu že vrsto let prav neverjetno pozabljen sameva in Tončki Senčar, številnim Pirančanom dobro znani priljubljeni upokojeni učiteljici, ki je za mnoge še kar tovarišica, je bilo tega dovolj.
Desetletja sameval
»Svetilnik je zame naša speča Trnuljčica in skrajni čas je, da jo zbudimo,« pravi. Potem ko je vrsto desetletij kar nekako nerazumljivo pozabljen in prazen sameval, je na piranski občini malo pobezala, tako da so se stvari s sodelovanjem še nekaterih domačinov začele premikati. Za nedavno vseslovensko čistilno akcijo je tako organizirala skupino, ki se je lotila čiščenja zanemarjene notranjosti, pred tem pa je poskrbela za skupen ogled svetilnika z vsemi, ki lahko vsak po svoje prispevajo k temu, da bi si domačini in obiskovalci končno lahko ogledali to znano, a odtujeno posebnost mediteranskega mesta.
Pravzaprav gre pri svetilniku za povezane objekte, ki jih na rtu Punta poleg rondele oziroma ostanka svetilnika in utrdbe s svetilničarjevim stanovanjem na njej sestavljata še stolp in cerkev Marije Zdravja. Kamnita utrdba je bila po navedbah strokovnjakov enote Zavoda za varovanje kulturne dediščine Piran (ZVKD) sestavni del nekdanjega mestnega obzidja in naj bi jo postavili leta 1617, kot je tudi datirana vzidana heraldična plošča, ta očitno zaznamuje večja gradbena dela. Notranjost utrdbe je v glavnem zasuta, do dela, ki ni, pa je dostop s stopnic, ki vodijo na ploščad, na kateri je vodnjak.
V svetilniku stanovanje za svetilničarja
Trdnjava je postala svetilnik med letoma 1871 in 1872, ko so nanjo namestili stalno rdečo luč in ob njej manjši kamnit objekt za potrebe strojnice. O postavitvi svetilnika govori ohranjena kamnita plošča, ki nosi letnico 1872. Stanovanje za svetilničarja so na utrdbi postavili leta 1874. Zgrajeno je iz belih, grobo obdelanih kvadrov istrskega kamna, v njem pa so poleg hodnika trije manjši prostori, en večji in kopalnica.
Atrakcija, ki bi živela za domačine in goste
Z avtomatizacijo svetilnikov je stalna prisotnost svetilničarja postala nepotrebna, zato se je njegova hiša spremenila v običajno stanovanje, ki pa je že dlje časa prazno, v propadajočem stanju, a tudi predmet razmišljanj o njegovi revitalizaciji. »Želimo, da postane atrakcija, ki bo živela za domačine in goste,« pravi piranska podžupanja Meira Hot in dodaja, da so na občini zelo veseli pobude za obuditev svetilnika, ki pa bi bila finančno v teh časih in glede na slabo stanje objekta precejšen zalogaj. Sredstva za najnujnejšo intervencijsko sanacijo imajo, zato je dobrodošla pobuda domačinov, da pod vodstvom strokovnjakov kaj naredijo tudi sami. Natalija Planinc, predsednica piranskega Anbota, ki združuje ljubiteljske restavratorje, je v družbi mojstra Poldeta Belca že ponudila prostovoljno pomoč njihovih članov pri obnovi oken, škur, vrat in še česa, ob čemer pa poudarja, da je treba prej razčistiti namembnost, saj želijo prispevati mestu in ne za kakega zasebnika, ki bi nato dobil svetilnik v upravljanje.
Po navedbah vodje investicij na občinskem uradu za gospodarstvo in turizem Karmen Pines vidi ZVKD v svetilniku le muzej o družini svetilničarja in nič drugega. Občina ima kljub temu med drugim že projekte za enoteko in galerijo, Senčarjeva pa želi, da bi o namembnosti odločali tudi Pirančani. Tako je v svetilnik že povabila svoje sokrajane in celo mlade člane turističnega krožka piranske gimnazije, da ga spoznajo in povejo svoje zamisli.
