Sveti Vid ostal zavetnik brezjanske cerkve

Vas Brezje se prvič omenja v 11. stoletju. Spadala je pod župnijo Mošnje, kjer je že pred letom 1154 stala župnijska cerkev sv. Andreja. Brezje so dobile svojo cerkev sv. Vida pozneje; ni mogoče natančno reči kdaj, vendar vsaj v 15. stoletju. Cerkev je bila majhna in skromno opremljena. Mašo so imeli na Brezjah samo trikrat na leto, a takrat se je zbralo veliko ljudi. Zato so v 17. stoletju pred glavnim vhodom postavili lopo in v njej zidano prižnico, da bi ljudje laže poslušali božjo besedo in sodelovali pri bogoslužju.

Brezje so začele spreminjati svojo podobo. Okoli leta 1772 so cerkvi na severni strani prizidali kapelo sv. Antona Puščavnika, zaščitnika živine. Večja obnovitvena dela so opravili v letih 1794 do 1798. Cerkev so na novo ometali, položili so nov tlak, postavili nove klopi, obnovili veliki oltar in vanj postavili novo sliko sv. Vida, ki jo je naslikal umetnik Leopold Layer iz Kranja. Vsaj nekaj teh del je že vodil župnik Ažbe.

Dr. Urban Ažbe (1751–1827) je bil župnik v Mošnjah med letoma 1796 in 1819. Bogoslovje je študiral v Innsbrucku in tam tudi opravil doktorat. V tem tirolskem mestu je spoznal in vzljubil podobo Marije Pomagaj, ki so jo ljudje zelo vneto častili. Naslikal jo je slikar Luka Cranach starejši. Posnetke te podobe so postavljali po mnogo cerkvah.

Ažbe je po vrnitvi v domovino poskušal delovati v pristnem krščanskem duhu. Leta 1800 je cerkvi sv. Vida na južni strani prizidal kapelo; o tem je pričal tudi napis na steni za oltarjem, ki se je ohranil do leta 1954, dokler je stala stara kapela. V to kapelo – domačini so velikodušno sodelovali pri njeni zidavi – je postavil Marijo Pomočnico. Zakaj se je Ažbe odločil za zidanje kapele Marije Pomagaj? Najbrž je bila to želja, da bi mogel tudi doma častiti Marijino podobo, ki je bila tako priljubljena na Tirolskem. Morda se mu je zdelo to še toliko bolj potrebno, ker so Francozi že leta 1797 prvič za krajši čas zasedli naše kraje. Ljudje naj bi se v stiskah zatekali k Mariji Pomagaj. Z delom dobrega in skrbnega župnika Ažbeta se je skromno in skoraj neopazno začela božja pot na Brezjah.

Papež so ukazali

Ob koncu 19. stoletja je pri nas izšlo kar več drobnih knjižic, ki opevajo priljubljeno božjo pot. V eni od njih, Božja pot Marije Pomočnice na Brezjah, je Jožef Gruden leta 1898 zapisal: »Marsikateri romar, ki potuje k Mariji Pomagaj, ne ve, da je romarska cerkev posvečena sv. Vidu. Kapelica Marije pomočnice, ki je cilj njegovega potovanja, vleče vso pozornost nase. Vendar nosi tudi nova cerkev ime sv. Vida. Skoraj v istem času so papež Pij VII., v zahvalo za rešitev iz mnogih stisk, ki so trle sveto cerkev, ukazali, naj se 24. dan majnika obhaja praznik Marije pomočnice. Morda je ta ukaz svetega očeta dal povod, da se je Mariji pomočnici na Brezjah posvetila mala kapelica.«

Število romarjev je raslo iz leta v leto in cerkev sv. Vida je postala premajhna. Tako je župnik Franc Kumer leta 1878 kupil zemljo in pridobil načrte in soglasja za gradnjo nove cerkve, leta 1900 jo je posvetil goriški nadškof, poznejši kardinal Jakob Missia. Cerkev so zgradili po načrtih graškega arhitekta Roberta Mikovitza s sodelovanjem kanonika Janeza Flisa.

Gruden je še zapisal, »da je graditelje predvsem vodila misel, da mora biti nova cerkev veličastna zgradba, večen spomenik, ki ima tudi našim potomcem pričati, kako zelo časti slovensko ljudstvo Marijo Devico«.

Posvečena na 
prelomu stoletij

Gruden poroča: »Že njena razsežnost presega navadne farne cerkve. Dolga je 39, široka pa 19 metrov. Zidana je v lepem renesančnem slogu, ki daje stavbeniku še največ priložnosti, da se prosto giblje in ustvarja lepe oblike z majhnimi sredstvi. Ladja (prostor za verno ljudstvo) je prostorna in se mogočno vzdiguje do višine 17 metrov. Na obeh straneh jo spremlja po troje kapelic, kjer imajo stati stranski oltarji in spovednice. Ladjo zaključuje polkrožni prezbiterij (prostor za duhovščino) s tremi velikimi okni.«

V opisu še dodaja: »Kjer se stikata ladja in prezbiterij, je na levi vhod v zvonik, na desni pa Marijina kapelica. Slednja se je tako gradila, da je stara častita kapelica ostala na svojem mestu nepoškodovana. Ometali so jo s cementom in ji naredili novo pročelje, da je lepša zunanjščina, toda notranjost je nespremenjena. Nad njo pa se dviga sedaj nova kapela z mogočno kupolo, ki tekmuje z visokim zvonikom na drugi strani. Kakor lavretanska hišica v veličastni baziliki stoji mala kapelica pod visokim obokom. Čeprav Marijin oltar ni glavni oltar v cerkvi, vendar je vsa stavba tako zgrajena, da nehote obrača vso pozornost nase.«

Frančiškanski pater Henrik Damiš (1883–1957) je opisal, kako je potekala gradnja cerkve na Brezjah: »V aprilu 1888 je že bilo stavbnega zaklada 140.000 kron. Dovolila je zidanje še svetna oblast, dne 25. julija 1889. Potem je začel mošenjski župnik Kumer zidati. Zaupal je v božjo pomoč in radodarnost Marijinih častilcev ter šel na delo. Stavbar je bil Frančišek Faleschini. Delavci so bili večinoma domačini. Še isto leto dne 9. oktobra se je vložil in blagoslovil temeljni kamen. Tridesetega julija 1894 je bila cerkev toliko obdelana, da jo je mogel dekan Jozef Razboršek blagosloviti.«

Damiš še piše, da je po veliki požrtvovalnosti bogoljubnih dobrotnikov stavbo srečno dovršil J. Berlic, župnik v Mošnjah. »Stala je nad 300.000 kron,« poroča frančiškanski pater. »V nedeljo na praznik presv. Rožnega venca dne 7. oktobra 1900 je bila cerkev posvečena. Pričujoči so bili: goriški nadškof in kardinal Jakob Missia, ki je posvetil cerkev in veliki oltar, ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič, ki je posvetil stranski oltar svojega krstnega patrona sv. Antona Padovanskega, škof Jakob Trobec iz St. Clouda iz Minnesote v Ameriki, ki je posvetil drugi stranski oltar sv. Antona Puščavnika.«