Svete Eme že dolgo ni več tu

ŠENTRUPERT – Šentrupert na Dolenjskem ima slikovito kulturno dediščino v cerkvah in gradovih, zdaj so ji na pomoč priskočili še kozolci. Obiskovalec komaj sproti zajema sapo, ko spoznava zunanje in notranje bogastvo, ki mu še botruje izročilo sv. Eme, te skrivnostne žene mejnega grofa Viljema II., ki je po njegovi smrti v 11. stoletju prodala celotno imetje – ni ga bilo malo – ter samostan v Krki (Gurk) na avstrijskem Koroškem, kjer je postala redovnica. A na to zgodbo se ne kaže zanašati.

Kraj je izjemno slikovit, obdan s holmi in griči. Toda dotrajana pročelja večine hiš na trgu z župnijsko cerkvijo sv. Ruperta na čelu dajejo vtis, da je prišla utrujenost. Toda to je že druga zgodba. Vsekakor je treba Šentrupert videti in ga zajeti s polnimi pljuči in srcem. Na trgu dominira župnijska cerkev sv. Ruperta, že od daleč vidna zaradi svojega nenavadnega zvonika in stroge gotske oblike. Zaradi lege sredi trškega naselja, estetske zaokroženosti in stavbne mogočnosti se uvršča v vrh slovenske gotske stavbne umetnosti. V virih je ta gotska cerkev prvič omenjena leta 1163. Patronat nad župnijo je 1393. pridobil sloviti grof Herman II. Celjski, 1493. pa je bila priključena novemu kolegialnemu kapitlju v Novem mestu. Po novejših raziskavah Roberta Peskarja iz leta 1993 je njena današnja podoba rezultat vsaj treh gradbenih faz v 15. stoletju. Najpomembnejša je prva, ki jo določajo arhitekturni členi in kamnoseški znaki, zajema pa prezbiterij, pritličje ter nadstropje zvonika, stopniščni stolpič na severni in vzhodno ladijsko steno z opornikom na južni strani. Verjetno so po krajšem časovnem premoru zvoniku dodali še drugo nadstropje ter nato cerkev dokončali skupaj z ladijsko lupino v drugi gradbeni fazi pred letom 1474. Cerkvena notranjost deluje svetlo, gotsko elegantno.

Že ob vstopu v kraj, na krožišču, ki vas vpelje v središče trga, so na robu naselja kozolci. Muzej na prostem želi predstaviti zgodovinski razvoj kozolcev Mirnske doline, njihovo gradnjo in vzdrževanje ter naravne zaščite lesa. Lepo jih je videti. Še lepše bi bilo, da bi vsi drugi kozolci, ki niso v muzeju, živeli naprej na domačijah in opravljali svojo funkcijo. A zamisel je dobra in na pogled lepa, čas bo pokazal, ali bo tudi delovala. Želimo ji uspeh!

V osnovni šoli je zanimiva razstava Rastoča knjiga, vendar se je treba za obisk v času počitnic dogovoriti.

Na Veseli gori, kamor je treba poromati, je izjemno lepa baročna cerkev sv. Frančiška Ksaverija. Zgradili so jo na ostankih cerkve sv. Marjete na Gori, ki je izpričana z letnico 1489, verjetno pa je ena prvih podružnic prafare Šentrupert. Novi cerkvi je temeljni kamen leta 1723 posvetil pobudnik nove gradnje novomeški prošt in škof Jurij Frančišek Ksaverij de Marotti. Je slogovno čista baročna cerkev z dragoceno sočasno opremo, zasnovana je na osmerokotnem tlorisu osrednjega dela, na zahodu katerega je prizidano svetišče, na južni in severni stranici stranski kapeli, na vzhodni pa diagonalno zasukana zvonika. Pri opremljanju cerkve so sodelovali najuglednejši umetniki takratnega časa, slikarja Valentin Metzinger in Fortunat Bergant, freskant Anton Tušek in novomeška delavnica zlatih oltarjev. Pod cerkvijo so božjepotne kapelice in še danes je to pomemben romarski kraj. Južno od cerkve je Barbova graščina iz leta 1768, na njej je spominska plošča Petru Pavlu Glavarju.

Grad Škrljevo se vidi že iz Šentruperta in je nedaleč od Vesele gore v istoimenskem kraju. Do njega vodi asfaltirana cesta – in bliže ko ste gradu, bolj deluje star in utrujen. Prvič ga omenjajo leta 1043. Neposredna zveza z Emo Krško, o kateri Valvasor pravi, da je bila v desetem stoletju lastnica gradu, še ni dokazana, a je zelo verjetna. Grad je v svojem jedru romanski, pozneje v gotiki je delno prezidan in v baroku dopolnjen s fasadnim učinkom, ki ga ima še danes.