LJUBLJANA – Leta 2006 se je zdelo, da so vrednostni papirji obsojeni na to, da bodo le še rasli in rasli. In če se zdi, da je nekaj obsojeno na rast, se zastavlja vprašanje, ali obstaja meja rasti. So nebesa meja rasti? Misel, da lahko z rastjo vrednostnih papirjev dosežeš nebesa, je bogokletna. In vendar se je v to bogokletno dejavnost vključila tudi slovenska Rimskokatoliška cerkev s svojo gospodarsko frakcijo.
Pojavila se je še ena nenavadna okoliščina. V slovenski Rimskokatoliški cerkvi so bili že v 90. letih prepričani, da za svojo pomembno duhovno dejavnost potrebujejo močno materialno bazo. Ali kot bi rekli vulgarni marksisti: močna materialna baza omogoča tudi močno duhovno nadstavbo. Slovenska Rimskokatoliška cerkev je precej vulgarno in ceneno dogmo ene od verzij marksizma vzela za svojo. In je začela izgradnjo materialne baze, močnega gospodarskega, zlasti finančnega kompleksa, ki naj bi omogočil tudi rast duhovne nadstavbe. No, tudi rabutanje z drevesa marksističnih idej se zdi – če gre seveda za Rimskokatoliško cerkev – nekoliko sporno.
Papež slabo spi
Po hodnikih škofijskih dvorcev se je začelo šušljati, da delnice ne rastejo več. Da so kot padli angeli. Bilance so kazale, da delnice prosto padajo proti peklu. Potem je svoje storil še italijanski tednik L'Espresso. V nenavadno dobro poučenem članku, ki je bil objavljen na začetku leta 2012, je razkril, da je gospodarsko omrežje mariborske nadškofije strahovito zadolženo. Med brati, za 500 ali 600 milijonov evrov. In da papež Benedikt XVI. zaradi Maribora slabo spi, je še pisalo.
Tednik je očitno imel v rokah prvovrstno gradivo in je dovolj natančno poznal poslovne dogodke v slovenski cerkvi. To je lahko dobil le iz enega vira: Vatikana. Kar lahko razumemo kot subtilno vatikansko sporočilo slovenski Rimskokatoliški cerkvi, naj stvari razčisti. A zgodilo se ni nič.
Menda je temu sledil še dekret. Nadškofu Francu Krambergerju, ki je veliko let vodil mariborsko nadškofijo, naj bi Vatikan naložili umik iz javnega življenja. No, vrh slovenske cerkve je zanikal, da bi bili seznanjeni s takšnim dekretom, nadškof Kramberger pa še nastopa v javnosti.
Omrežje dveh holdingov
Kako so bili videti gospodarski podvigi mariborske škofije in nadškofije? Na začetku devetdesetih let so v Mariboru postavili Krekovo banko. Potem so ustanovili Krekovo družbo za upravljanje. Ta naj bi upravljala premoženje, ki se je nabralo z zbranimi lastniškimi certifikati. Skladi, ki jih je upravljala Krekova družba, so imeli svoje življenje. Ena od finančnih družb, ki je ob tem nastala, se je imenovala Holding Zvon Ena, druga pa Holding Zvon Dva.
Holdinga sta imela uprave in nadzorne svete, člani vodstev obeh družb pa so zasedali funkcije v številnih nadzornih svetih največjih in najbolj uglednih slovenskih podjetij. Zvon Ena in Zvon Dva sta bila med bolj povezanimi slovenskimi finančnimi družbami. Simon Zdolšek, ki je vodil Zvon Ena, je bil leta 2006 nadzornik v Belinki, Heliosu, Abanki, Goričanah in Pivovarni Laško. Članica vodstva Zvona Ena Mateja Vidnar pa je nadzorovala posle v celjski Cinkarni, Mercatorju in družbi Terme Olimia.
Tudi Zvon Dva je imel na terenu pomembne igralce. Ljubo Peče je nadziral založbo Mladinska knjiga, Cetis in Zavod za varstvo pri delu. Franc Ješovnik pa je bil v nadzornem svetu Vegrada. Vegrad je takrat še veljal za neoporečno podjetje, direktorica Hilda Tovšak pa za osebo, ki je po spodobni politični karieri prestopila v gospodarstvo.
Iskanje odgovornosti
V središču omrežja je bil Mirko Krašovec, ekonom mariborske škofije. Nadziral je posle v Zvonu Ena in v Raiffeisen Krekovi banki, hkrati pa je sedel tudi v nadzornem svetu družbe Julius Fond. Ta družba pa je bila nekakšen most med obema Zvonovoma. Na eni strani je posle v družbi Julius Fond nadziral Krašovec, na drugi pa Ješovnik iz Zvona Dva.
Ne pozabimo, da je leta 2006 vse kipelo, zdelo se je, da niti nebo ne more ustaviti rasti delnic. Zato najbrž ni nenavadno, da so apetiti še vedno rasli. V tistem času se je omrežje lotilo drznega projekta T-2 (kot Telekom-2). Družba T-2 je ponujala internet, storitve kabelskih televizij, načrtovala je mobilno in navadno telefonijo. Da bi rast materialne baze zagotavljala tudi rast duhovne nadstavbe, je v paket ponudbe plačljivih televizijskih kanalov vključila pestro paleto pornografskih vsebin. Menda je to zahteval trg.
In potem je prišel dan, ko so v omrežju, ki je upravljalo premoženje članov katoliškega občestva, lahko zgolj ugotavljali, da je razpolovna doba vrednosti delnic zelo kratka. Je pa res, da ob tem ne bi nihče prevzel odgovornosti. Vatikan je nekako pričakoval, da bodo v Sloveniji našli grešnega kozla. A posebno trudili se niso. Morda je to edini znak kreposti slovenske Rimskokatoliške cerkve. Pri iskanju grešnega kozla gre v resnici za to, da je greh skupnosti prenesen na posameznika. In potem velja, da je ta oseba grešila, tudi če je jasno, da je grešilo bistveno večje omrežje ljudi.