Svečnike izdeluje po Plečnikovih načrtih

MENGEŠ – »Fantje, vi ste še mladi in vse skrivnosti mizarskega dela so pred vami. Toda dobro si zapomnite eno: pri svojem delu lahko uspešno kombinirate različne materiale, kot so les, kamen in kovina, ne glede na količino posameznega od njih,« se besed znamenitega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, ki jih je na začetku 50. let prejšnjega stoletja namenil pomočnikom in vajencem v mizarski delavnici Antona Bende v Malem Mengšu, živo spominja eden od njih, zdaj 83-letni upokojeni mizar Peter Krušnik. V to delavnico je prihajal med letoma 1952 in 1954, ko je v mengeški barokizirani župnijski cerkvi sv. Mihaela iz 18. stoletja v prostoru pod pevskim korom postavljal krstilnico po starokrščanskem vzoru in spovednico ter vse njune lesene sestavine zaupal znanemu domačemu mizarskemu mojstru Bendi. Medtem ko je v krstilnici lesen le križ (obložen s pločevino in kamni), je prostostoječa spovednica v celoti lesena, iz hrastovine.

Vedno s klobukom

Sicer pa je Plečnik tudi izvajalce za druga dela poiskal med tukajšnjimi obrtniki in pri tem ves čas skrbno spremljal, kako uresničujejo njegove zamisli, ki jih je praviloma izrisal do zadnje podrobnosti ter pri tem premišljeno izbral materiale, ki naj jih uporabijo. »Plečnik je v našo delavnico prihajal vedno enako opravljen: v temni obleki, z velikim klobukom na glavi in sprehajalno palico v roki. Na vse nas je napravil močan vtis, saj je bil kot ugledni arhitekt in nesporni strokovnjak izjemno preprost, prijazen in neposreden. Svoje zahteve ali pripombe je zelo jasno izrazil in pri tem dostikrat nakazal tudi delovne postopke, ki nas bodo pripeljali do želenega cilja. Tako smo lahko hitro spoznali, da se na mizarsko delo kljub visoki starosti še vedno dobro spozna, saj se je v mladih letih kalil v očetovi mizarski delavnici,« pripoveduje naš sogovornik, ki je tedaj že opravil pomočniški izpit.

Posebno sta ga navdušila njegova natančnost in prizadevanje, da pri iskanju arhitekturnih rešitev teži k ohranjanju tradicionalnih posebnosti ter pri njihovi izvedbi upošteva naravne danosti, prisluhne domačinom in uporablja materiale iz lokalnega okolja. Tako se je v Mengšu oprl na izvrstne obrtnike, v Bogojini je uporabil keramične izdelke, v Zgornjih Stranjah je dal prednost lesu, pri gradnji cerkve v Črni vasi na Ljubljanskem barju pa je poleg značilnih materialov upošteval tudi možnost povodnji.

Replike štirih mojstrovin

Eden naših najbolj priznanih arhitektov je Petra Krušnika, ki je do leta 1990 delal kot vodja proizvodnje notranje lesene opreme v mengeškem Tamizu, tako prevzel, da je začel načrtno spoznavati njegova raznovrstna dela, in tako si je v 80. letih minulega stoletja šel ogledat razstavo na Gospodarskem razstavišču. Na njej je bila v ospredju sicer predstavitev njegovega Tromostovja, toda v eni od vitrin je zagledal tudi Plečnikov lesen svečnik in hipoma se je začel ukvarjati z mislijo, kako bi se lotil njegove izdelave. Zato se je napotil še na ogled arhitektovega doma na Karunovi ulici 4 v ljubljanskem Trnovem, kjer je dobil fotografijo tega svečnika, na podlagi katere ga je izrisal in začel delati.

»Ker je bil svečnik narejen iz enega kosa orehovine, sem se moral najprej podvizati, da sem dobil ustrezen, sedem (in ne pet, kot merijo običajni plohi) centimetrov debel kosa lesa, pri čemer sem moral biti še posebno pozoren na skladno potekajoče letnice, tako da sem se lahko kar najbolj približal izvirniku. Nato sem prijel v roki žago, dleta, sveder in brusni papir ter začel izdelovati Plečnikov svečnik, pri čemer sem zaradi natančne izdelave v sklepni fazi, zlasti pri izvotlitvi zunanje že obdelanega kosa lesa, moral uporabljati tudi povečevalno steklo. Po nekaj ponesrečenih poskusih mi je naposled uspelo in tako je nastal prvi izvotljeni svečnik, kakor sem ga poimenoval,« opisuje začetke svojega filigranskega mizarskega dela Peter Krušnik ter pri tem poudarja, da moraš za takšno rokodelsko udejstvovanje imeti veselje do lesa, poznati njegove lastnosti in imeti občutek za oblikovanje.

Ko je nato v Mohorjevem koledarju za leto 1985 odkril še svečnik v obliki jaslic in pri gospe Agati Freyer Majaron dobil izvirna načrta za svečnika v podobi piramide in smrekice, je v njegovi delavnici v kletnih prostorih hiše Zavrti 7 v Mengšu (v kombinaciji lesa in kovine!) jela nastajati serija štirih izjemno natančno izdelanih Plečnikovih svečnikov. Najprej za njegovo sorodstvo, zatem pa jih je – po naročilu – ponudil tudi drugim, ki jih najpogosteje izberejo za darilo ob življenjskih jubilejih. Saj, kot pravi umetnostni zgodovinar prof. dr. Peter Krečič, »z repliko Plečnikovih drobnih mojstrovin lahko trajno, ne le z bežnim ogledom v muzejski zbirki, razveseljujemo oko in srce tistih, ki so imeli srečo, da so si pridobili mesto med izbranimi imetniki teh predmetov«.