Sveče: spomin na pokojnike ali nevaren odpadek?

Slovenci radi prižigamo sveče na grobovih. Na leto pokupimo okoli 15 milijonov nagrobnih sveč, kar je skoraj osem na prebivalca, s čimer se z Avstrijci in Poljaki uvrščamo v sam evropski vrh. Na prebivalca jih kupimo štirikrat več kakor povprečni Evropejec. A tudi pri nas se zadeve spreminjajo – pred leti smo jih na leto kupili kar 23 milijonov.

Po svetu se pokojnih spominjajo na različne načine: ponekod jim na grobove ob praznikih nosijo hrano in pijačo, drugod cvetje, pri nas pa so najbolj priljubljene sveče. Nekoč so jih prižigali le najpremožnejši, medtem ko je revnejše prebivalstvo grobove okraševalo z barvnimi kamni in cvetjem, saj si je sveče lahko privoščilo le za posebne priložnosti. V naših krajih so se na grobovih začele bolj množično pojavljati med vojnama, navada pa se je dokončno razširila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Na tisoče ton sveč

Po podatkih Agencije RS za okolje (Arso) je bilo leta 2012 na trgu nekaj več kot 5870 ton nagrobnih sveč, od katerih jih je bilo za nadaljnjo predelavo zbranih 2409 ton – predelanih jih je bilo 1770. Odpadne nagrobne sveče tako pomenijo okoli tri odstotke vseh komunalnih odpadkov. Povprečno vsaka tona odpadnega materiala porabljenih sveč zavzema kubični meter prostornine. Če bi ta odpadek odložili na površino v velikosti kvadrata s stranicami 5 krat 5 metrov, bi dobili 40 metrov visok stolp. In to vsako leto.

To je res poštena količina, ki – če ni pravilno odvržena v za to namenjene smetnjake – pomeni grožnjo okolju. Odpadne nagrobne sveče same po sebi ne spadajo med nevarne odpadke, vendar njihovo odstranjevanje lahko povzroča škodljive izpuste. Niso primerne za odlaganje na deponijah, saj se zaradi razkrajanja plastike iz polivinilklorida (PVC) sprošča v okolje z izcednimi vodami tudi klor.

Sistem recikliranja

Vlada je leta 2008 sprejela uredbo o ravnanju z nagrobnimi svečami, ki določa, da so za primerno odstranjevanje odgovorni proizvajalec, pridobitelj in uvoznik, ki morajo za tiste, ki so v prodaji, na svoje stroške zagotoviti njihovo zbiranje od izvajalcev javne službe in upravljavcev pokopališč ter na svoje stroške zagotoviti predelavo. Skladno z uredbo pa lahko v njihovem imenu to stori shema, ki ima potrjen skupni načrt ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami. Upravljavci pokopališč in izvajalci občinske gospodarske javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov jih morajo zbirati kot ločene komunalne odpadke v posebnih zabojnikih ob pokopališčih, ločeno od zelenega odpada in drugih odpadkov.

Agencija za okolje je v prvi polovici leta 2009 potrdila dva skupna načrta za ravnanje z odpadnimi nagrobnimi svečami; zdaj so že štirje. Nosilci načrtov so podjetja Prons, Interseroh, Sveko in Zeos, ki poskrbijo za odvoz polnih zabojnikov, uredijo predelavo sveč ter obveščajo in ozaveščajo končne uporabnike o pravilnem ravnanju z njimi. Glavni zbiralec je podjetje Saubermacher Slovenija, predelavo v Sloveniji pa zagotovljajo jeseniški Plastkom, celjski Navodnik Kemijski inženiring in ljutomerski Eko Plastkom.

Več kot 90 odstotkov sestavnih materialov nagrobnih sveč je mogoče predelati, in sicer ohišje iz plastike, ostanke parafina in kovinski pokrov. Z recikliranjem ene tone v povprečju pridobimo 450 kilogramov PVC-plastike, 350 kilogramov parafina in 100 kilogramov kovin, preostalo pa so nečistoče, izločene baterije ter tiste sveče, ki se ne reciklirajo. Predelani materiali se uporabijo pri vnovični izdelavi sveč ali drugih izdelkov.

Zbiranje sveč

Na ljubljanskih Žalah, kjer jih za 1. november zagori kar pol milijona naenkrat, odpadne nagrobne sveče od leta 2009 zbirajo v namenskih zabojnikih, opremljenih z rdečo nalepko, napisom in grafičnim prikazom dovoljenega in nedovoljenega, je povedal direktor Žal Robert Martinčič. Teža tistih, ki jih oddajo na pokopališču Žale, niha, ker odvoz ne poteka kontinuirano. »V letu 2012 smo oddali 175 ton odpadnih sveč, 2013. 121 ton, v prvih sedmih mesecih letošnjega leta pa 87. Predajamo jih podjetjem Snaga, Saubermacher in Ekol, je pojasnil Martinčič.

V skladu z odlokom o pogrebni in pokopališki dejavnosti mora vsak najemnik sam skrbeti za urejen videz groba, to pomeni, da ga mora redno vzdrževati, kar obsega obrezovanje in skrb za zasaditev, da ta ne posega na sosednje grobove ali poti, skrbeti mora za nagrobne spomenike, redno odstranjevati plevel in odpadke, kamor prištevamo tudi odstranjevanje pogorelih sveč, je še dodal direktor Martinčič.

Kaj pravijo svečarji?

Akcija ministrstva pri vseh ni naletela na vsesplošno odobravanje. Kakor nam je povedal David Jurkovič, lastnik podjetja Svečarstvo Jurkovič, se je zaradi vse manjše kupne moči in negativne propagande ministrstva poraba nagrobnih sveč v naši državi od leta 2008 zmanjšala za približno 40 odstotkov. »Ko smo v Sloveniji pod, žal, zelo nestrokovnim diktatom države kot edini na svetu doslej vzpostavili reciklažo nagrobnih sveč, smo bili z ministrstva za okolje tri leta zapored deležni vehementne antipropagande ravno pred 1. novembrom, pa še ta je delno temeljila na lažnih podatkih – navajali so, kako škodljivo je sežiganje nagrobnih sveč, a prav to je v Sloveniji izrecno prepovedano in se ne izvaja!« je kritičen Jurkovič.

Jurkovič, čigar podjetje je v svečarskem poslu že več kot 30 let, dodaja, da je »v kontekstu te ekološke psihoze nekaterim podjetjem celo uspelo predstavljati elektronske sveče kot najbolj ekološke, kar je, žal, absurd nad absurdi, saj je ravno s temi izdelki največ težav pri reciklaži (sestavljeni so iz več vrst plastike, kaj šele neločljivih kovin, kot so moduli, baterije itd.). Posledica je, da se delež elektronskih iz leta v leto povečuje, medtem ko so na Poljskem, kjer prav tako slovijo kot veliki porabniki nagrobnih sveč, elektronske praktično ukinili.«

Slovenski svečarji so se tudi zaradi akcije ministrstva združili v Gospodarsko interesno združenje (GIZ) svečarjev, s katerim želijo skupno nastopati v javnosti, pri čemer poudarjajo, da smo v Sloveniji orali ledino na področju zbiranja in predelave odpadnih nagrobnih sveč. Kakor je pred dvema letoma izjavil predsednik GIZ svečarjev Igor Peter, »bi ministrstvu svetoval, naj raje ozavešča ljudi, da jih bodo odlagali ločeno v za to namenjene zaboje, da bo delež zbranih in recikliranih smeti čim večji, ne pa da s svojimi dejavnostmi zmanjšuje potrošnjo. To res ni prava pot za izhod iz krize. Namesto da bi se naša vlada ukvarjala s pridobivanjem novih delovnih mest, tako s svojimi ukrepi počasi uničuje tista, ki še živijo.«