Suverene za volanom 
težkih tovornjakov

LJUBLJANA – Prejšnjo soboto so se v gostilni pri Jurmanu zbrale pogumne ženske, ki so se pred nekaj leti združile v Društvo voznic avtobusov in tovornjakov Jeklene magnolije. Resda se pri nas število žensk, ki se odločajo za ta poklic, veča, vendar pa so še vedno v manjšini. »Zbiramo in družimo se, ker smo v veliki manjšini in ker je to zelo moški poklic. Če je za moške včasih veljalo, da so šli vozit tovornjak, ker niso dobili druge službe, pa se moramo ženske mnogo bolj dokazovati, če hočemo to početi. Imeti moramo res močno voljo, predvsem pa veselje do tega poklica,« pripoveduje Monika Ferk, blagajničarka Jeklenih magnolij.

Srečanje ni bilo namenjeno samo izmenjavi izkušenj in ženskemu klepetu, ampak so se voznice odločile tudi, da bodo nadaljevale svoje dobrodelno poslanstvo. Jeklene magnolije že vrsto let pomagajo drugim, na primer zbirajo knjige za društvo Sonček, oblačila in denar za družine, ki potrebujejo pomoč. Odkrile so, da v Novem Sadu v Srbiji v težkem položaju živi veliko Slovencev, in tem bodo kmalu odpeljale dobrodelno pomoč v obliki pohištva, oblačil in slovenskih knjig.

Ena od članic Jeklenih magnolij je tudi 53-letna Anna Lavrinc. Energična Štajerka, po rodu Ukrajinka, že 12 let vozi tovornjak, največkrat v Kijev. Prav zdaj je na poti tja, tam bo čez vikend snežilo, v ponedeljek pa napovedujejo minus 17 stopinj. A se nič ne boji te svoje fure. Pravi, da če je bilo vse v redu pri minus 30, bo preživela tudi to. Nam pa zelo naravnost pove, da jo kar malce jezi, da moški ženske za volanom največjih vozil še vedno malo postrani gledajo: »Tu pa tam nas moški še vedno podcenjujejo in se hecajo, da ne znamo v rikverc. A sem prepričana, da smo enako dobre voznice, če ne še boljše. Po naravi smo matere in pri vožnji ne mislimo toliko na hitrost, ampak na svoje družine.«