To, da so policisti ondan v romskem naselju Brezje – Dolenjci ga desetletja poznajo edinole kot Žabjek – kdo ve katerič našli več orožja in streliva, ni novica. Bila bi, če pušk, pištol in pripadajočih krogel tam ne bi bilo. Niso namreč miličniki včasih svojih letnih poročil brez razloga pisali veliko konkretneje, kot jih danes, ko so policisti. Obstajala je rubrika, ki je pripadala zgolj in edinole Romom. Bila je najbolj popisana, dokumentirani spomin govori, da je tam v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja delež kriminalitete med romskim življem dosegal 25 odstotkov. Ali preprosteje: navzkriž z zakonom je hodil vsak četrti Cigan. S pištolo v roki, z nožem za pasom, z boksarjem v žepu, s hrustljavo zapečenim sosedovim psom, s krompirjem z najbližje njive, z neregistriranim avtom, z ukradeno elektriko. Itd.
Za vračanje v čase eks Juge in socialistične Slovenije ni kriva nostalgija, tudi ne pisanje memoarov, gre preprosto za neverjetno podobnost dogajanj. Takrat in danes. Še vedno so vaški lajajoči štirinožci obredna poslastica na romskem jedilniku, še vedno lahko Cigan brez večjih posledic mimo policista v mraku vijuga v neregistriranem avtu z razbitimi lučmi. Spremenilo se je mnogo tega, Romi pač ne. Ker se ni nihče za to dovolj potrudil. Ker smo se sprijaznili, da jim je dovoljeno vse. Celo sodniki pravijo, da Romom ne morejo do živega. S čimer jim sporočajo, naj se ne trudijo grešiti zunaj zakonov, ko pa je očitno več kot dovolj prostora, da to počno znotraj njih.
Predvčerajšnjim zvečer so nam televizijci predstavili dokumentarni film o vsakdanu makedonskih Romov z naslovom Šuto Orizari, Obljubljena dežela. Kot da bi bil posnet nekje na Dolenjskem, koder se živelj deli na Cigane in civile. Tam v Šuto Orizari, edini romski občini na svetu, živijo Cigani po svojih pravilih. Lačni in zapostavljeni, pravijo, niso dolžni spoštovati državnih zakonov.
Ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli je po nedavnem obisku dolenjskih Romov izjavil, da bi moral imeti vsak človek zagotovljene vsaj osnovne življenjske razmere. Nič novega, to vemo že dolgo, a Mussomeli tega ni ponovil brez razloga. In prav na Dolenjskem. Pa se zdaj bojim, da ga bo moj, naš, vaš in romski predsednik Türk znova po prstih, češ, brigaj se raje zase. Živela banana republika!