LJUBLJANA – Kmet Ivan iz okolice Mengša mi je vidno prizadet omenil, da mu je letošnja avgustovska pripeka pobrala polovico pridelka zelja. »Običajno ga pridelamo 80 ton na hektar, letos bomo srečni, če ga bomo narezali 40 ton, pa še ta bo zaradi suše in vročinskega stresa slabše kakovosti.« Zelje spada med tiste zelenjadnice, ki potrebujejo konstantno namočeno prst in obilo sonca; mokre noge in vročo glavo, bi rekli, da v svoji vegetaciji razvije lepe glave. Letošnje so precej manjše kot navadno, zato cene silijo v nebo, palico in vzvode pa v rokah držijo trgovci.
Za trenutek se preselimo v osemdeseta
Na Krškem polju zelenjavarji gojijo paradižnik, papriko, kumare, solato ..., a sveža paprika na krožniku je rahlo porjavela. Zelenjavar, kmet Andrej Turk, nam je pojasnil: »Takrat še nismo imeli šotorov, prišli sta dve megleni jutri in paprika je porjavela, kljub temu smo jo nekako prodali, danes rjav sadež ni sprejemljiv.« Pred dobrimi 20 leti smo prenesli precej več kot danes, vajeni smo bili tudi pomanjkanja. Danes si ne moremo predstavljati, da pozimi ne bi bilo sveže solate ali paradižnika. Iz tega žal sledi: kolikor bolj smo potrošniki razvajeni, toliko slabše gre tradicionalnemu kmetu, ki je preveč odvisen od vremena in nam ne more konstantno zagotavljati kakovostnega pridelka. Konkurenčnost kmeta je torej premosorazmerna z našo razvajenostjo!
Minuli vroči dnevi in suša, ki je kmetom požgala in uničila tudi več kot 50 odstotkov pridelka, bodo povzročili dodatno stisko v že tako kaotični situaciji. Prve ugotovitve pristojnih služb so katastrofalne. Škoda pri koruzi, ki je zaradi sonca povesila liste, je ponekod tudi 95-odstotna. Močno so prizadeti posevki poznega krompirja, zato bodo kmetje pobirali drobne gomolje, cena slovenskega krompirja bo zagotovo poskočila. Zeljarji bodo nabrali pol manj pridelka, ki bo slabše kakovosti. Skupna škoda bo presegla tri promile državnega proračuna, kar pomeni katastrofo. Slovenija bo lahko spet zaprosila za pomoč pri EU. Če bi kmetje namakali kot povsod drugod po razvitih državah, bi močno ublažili posledice pripeke in suše. Toda ...
Oni dan so na Gorenjskem kaznovali kmeta, ki je črpal vodo iz bližnjega potoka in poskušal zaliti posevke
Nekega drugega kmeta so prijavili vaščani, ki se zjutraj odpravijo v službico, ker jih je zmotil ropot traktorja, ki je s cisterno vozil vodo na njivo. »V Sloveniji trenutno namakamo 3000 hektarjev površin,« nam je povedala prof. Marina Pintar z biotehniške fakultete, ki se je v preteklih letih specializirala za namakalne sisteme. »Študija, ki smo jo opravili pred nekaj leti, je pokazala, da imamo v Sloveniji 200.000 hektarov kmetijske zemlje, potencialno primerne za namakanje.« V Sloveniji imamo trenutno 467.000 hektarov obdelovalnih površin, kar pomeni 2300 kvadratnih metrov na prebivalca. Premalo, pri povprečni letini bi jih za popolno samopreskrbo morali obdelati 3000 na prebivalca. Če upoštevamo vse ekološke in druge standarde, kar pomeni, da črpanje vode iz vrtin ali iz vodotokov ne bi prizadelo naravnega ekosistema, bi lahko namakali 43 odstotkov (200.000 ha) vseh obdelovalnih površin. S tem bi verjetno zlahka nadomestili izpad v primeru suše in manko omenjenih 700 kvadratnih metrov na prebivalca.
V splošnem pogledu je Slovenija izjemno vodnata dežela, vode imamo dejansko preveč, zato z njo ravnamo kot svinja z mehom. Ne obnavljamo dotrajanih vodovodov z ogromnimi izgubami, denimo rižanskega. V Loški dolini pa zaradi onesnaženja podtalnice raje prestavljamo vodarno, kot da bi polovili in kaznovali nepridiprave, ki zlivajo gnojnico na travnik, čeprav zaradi tega umre otrok.
Kmetje v Sloveniji so slabo organizirani, zato bi imel vsak svoj namakalni sistem, kar je seveda drago in nemogoče. Poleg tega imajo njive hudo razpršene, v premišljeno komasacijo pa neradi privolijo.
Toda po drugi strani je videti, da teh ali onih politikov niti zaporedne suše ne skrbijo preveč, v zadnjih desetih letih nam je uspelo zgraditi le nekaj sto hektarjev namakalnih sistemov.
Pomenljivo pa je še nekaj, v Osnutku razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020 ne najdemo niti besede o strategiji pristopa do kmetov, ki so po tradiciji in deloma upravičeno nezaupljivi do skupnih projektov in komasacij od zgoraj. Naveličani velikih idej, medtem ko jim država ni sposobna organizirati odkupa po spodobni ceni.
