Naši najljubši južni sosedje so izračunali, da bodo te dni pojedli tisoč ton uvoženih šunk in skozi goltanec spravili dvajset milijonov jajc. In tudi, da bo štiričlanska družina v lepi njihovi za najcenejšo velikonočno košarico, ki bo danes romala pod curke žegnane vode, odštela sedemdeset evrov. Tisti redki, ki bi hoteli od včeraj pa do pojutrišnjega ponedeljka zaužiti prav vse od Boga zapovedane dobrote, naj bi segli še veliko globlje v denarnico; velikonočno kulinarično razvajanje naj bi jih stalo domala dvesto evrov. Resda Slovenci tovrstne matematične naloge nismo opravili, a izid primerjalno zagotovo ne bi bil bistveno drugačen.
Velike noči niti pod Alpami ni brez šunke. In ker je ta zgolj in edinole živalskega izvora, so se že oglasili nasprotniki uživanja mesa. Bolj znani kot vegetarijanci in dvignili glas zoper množično klanje živali ter posledični velikonočni meseni razvrat. Hočejo mi vsiliti vero v uživanje rastlinja. Le zakaj? Nič jim nočem, v ničemer jih ne ogrožam, ne vtikam nosu v njihove trave, zelenje, gomolje, v njihovo znanost in prepričanje. Spoštujem jih, četudi se človeštvo po njihovo deli zgolj na rastlinojedce in mesojedce.
Človek je bolj jedoča kot misleča žival. Materino mleko pijemo, ko še nič ne mislimo. In v materinih prsih pač ni rastlinskega ali sadnega soka. Toliko o naravnosti pojmov. Navsezadnje pa so tudi rastline živa bitja. Poznam jih kar nekaj, ki se z rožami v dnevni sobi ure in ure pogovarjajo, jim za lepšo rast navijajo Beethovna ali Mozarta. Ko ubijamo rastline, namesto rdeče teče zelena kri. In kako odrezati solato, bučo, če ne z nožem? Tudi vegetarijanci opravljajo mesarsko poslanstvo.
Zares ne razumem, zakaj bi nam torej danes velikonočne šunke preštevali prav vegetarijanci. Bolj sem razumel, ko so nam jih Titoti. Ko je vladalo obdobje svinčenega režima, kot pravijo tisti, ki nas niso osvobodili, in ko so bile velikonočne dobrote zavite v veliko skrivnostnost. Otroci smo na dvorišču ugotavljali, da so šunke domala pri vsaki hiši, ni pa nam šlo v glavo, zakaj jih eni jedo tako skrivoma in za nameček še nežegnane.
Sedaj imamo svojo državo. In če drugega ne, lahko vsaj šunke jemo svobodno in po mili volji!
