MURSKA SOBOTA – Po Prekmurju bo dišalo v sami prestolnici dežele na lepši strani Mure, Murski Soboti. Društvo za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot, ki mu predseduje mojster ustvarjanja prekmurskih mesnih dobrot, Janko Kodila iz Šunkarne Kodila, bo namreč 9. septembra na dvorišču soboškega gradu ter na ploščadi pred njim pripravilo že osmi Festival prekmurske gibanice in šunke.
Z vlakom iz Ljubljane
Sobotno dogajanje bo zaznamoval prikaz kulinarične in vinske ponudbe Prekmurja, na ogled bodo postavili gibanice in šunke, strokovnjaki pa bodo prikazali, kako sploh nastane pristna prekmurska gibanica. Podelili bodo priznanja proizvajalcem gibanice in šunke, za eno od Kodilovih šunk pa se bodo potegovali tudi obiskovalci. A dobil jo bo tisti, ki bo čim bolj natančno ocenil njeno težo. Mimogrede; na lanskem festivalu je tekmovalna šunka bojda tehtala 3,52 kilograma.
Ker pa prekmurskim dobrotam pritiče tudi prekmurski melos, bodo za tega poskrbeli člani Folkorne skupine KUD Beltinci, ljudski pevci in godci Gorički lajkoši, duo Dorina in Maruša, Marko banda in Špirit band.
Načrtovano je, da bo v sodelovanju s Slovenskimi železnicami in Slovenskimi novicami obiskovalce iz prestolnice Ljubljane na prizorišče festivala popeljal vlak.
Po besedah Tatjane Škrilec iz Društva za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot pa bo na grajskem dvorišču pestro že petkovo večerno dogajanje, pripravljajo namreč kulinarično-vinski dogodek.
»Pri pripravi jedi pred očmi gostov bodo sodelovali gostilna Rajh, Šunkarna Kodila, Luka Jezeršek z Dvora Jezeršek, restavracija Pavus z gradu Tabor Laško, domačija Firbas, Oljarna Kocbek in Eko-socialna kmetija Korenika.« V kozarcih bodo kraljevala vina iz kleti Marof, Steyer, Gjerkeš, Krampač in Talaber, za goste, katerih brbončice bolj prisegajo na okus piva, pa bodo poskrbeli v pivovarni Bevog.
Kraljica festivala bo kajpak prekmurska šunka, ki je v Evropski uniji pod zaporedno številko 20 tudi zaščitena kot ena od kulinaričnih posebnosti Slovenije. V čem je njena skrivnost in kaj ji daje tako omamen okus, pa nam je na kratko razkril Janko Kodila: »Gre za posebno in vrhunsko sušeno mesnino. Nekoč so ta pršut iz prašičjega stegna brez kosti sušili na podstrešjih značilnih prekmurskih ilovnatih hiš, ki so bile pokrite s slamo. In tudi zorilnice naše šunkarne so obdane z ilovico, ostrešje pa je slamnato.«
Poleg kopice drugih pa Kodilovi sledijo še eni modrosti prednamcev: »Velja, da je treba prašiča eno leto pitati, šunko pa eno leto sušiti.« .
