SLOVENJ GRADEC – Petru Mlakarju iz Slovenj Gradca je na začetku aprila umrla mama Rozina. Kljub težkemu spoznanju, da je nikoli več ne bo imel ob sebi, je bil zdravniškemu osebju slovenjgraške bolnišnice in negovalnemu osebju iskreno hvaležen, da so v zadnjih trenutkih stali ob njegovi mami in ji bili v oporo. Tudi to, da so bili vseskozi odkriti z njim, je znal ceniti. Toda vse to je zbledelo v tistem trenutku, ko je od vodstva osrednje koroške zdravstvene ustanove zahteval dokumentacijo pokojnice. Še do danes je ni dobil.
Peter težko razume tako arogantni in odklonilni odnos ljudi, ki bi jih morala krasiti visoka stopnja profesionalnosti. Se morda počutijo ogrožene? »Bil sem prijazen, vljuden in potrpežljiv, lepo sem jih prosil za papirje, a pri njih lepa beseda očitno ne najde lepega mesta. Nikogar ne krivim za materino smrt, nasprotno, hvaležen sem jim za vse, kar so zanjo storili. Res so bili požrtvovalni. Toda zdaj, ko se tako branijo izročiti dokumentacijo, sem začel domnevati, da mi nekaj prikrivajo. Do trenutka, ko sem zahteval papirje, nimam niti ene same pripombe na njihovo delo.« Mati Rozina je bila lani operirana v Mariboru. Pojavil se ji je benigni tumor. Peter ne more pozabiti, kako je bila pri svojih 79 letih mladostna, optimistična in v dobri kondiciji.
Ni imel slabih namenov
Nato so se začele pojavljati slabosti. Odpeljal jo je k dežurnemu zdravniku, a ta ji je samo izmeril temperaturo in jo poslal domov. Naslednjega dne je drugi zdravnik ponjo poslal rešilca, hospitalizirali so jo in operirali, Peter pa jo je popoldne že obiskal. »Govoril sem z zdravnikom dr. Toplerjem, ki je opravil poseg. Povedal mi je, da ima sepso, ker je v telesu ostal del katetra od prejšnje operacije. Cenil sem njegovo resnicoljubnost. Zdravniki se radi ščitijo med seboj.« Z materjo je šlo hitro navzdol. Po desetih dneh je umrla. Petdesetletni Peter, ki je samohranilec, je mamo v miru pokopal in po enem tednu poklical v bolnišnico, da bi prišel po dokumentacijo.
»Najprej sem govoril s predstojnico oddelka, na katerem je umrla mati, s prim. dr. Komar Cesarjevo. Dejala mi je, da so papirji last bolnišnice in da nimam nobene pravice do njih. Nisem se pustil odgnati in sem v spoštljivem tonu napisal prošnjo za izročitev dokumentacije ter jo osebno odnesel v tajništvo. Ker nekaj časa ni bilo odgovora, sem se telefonsko najavil k direktorju bolnišnice dr. Lavretu. Rečeno mi je bilo, naj se oglasim po 12. uri. Hladen tuš sem doživel, ko mi je tajnica dejala, da do direktorja pač ne morem kar tako. Nato sem več kot uro čakal, misleč, da ga ni. A ko je videla, da vztrajam, me je milostno spustila k njemu.« Mlakar je direktorju razložil, kaj želi, nato pa nov šok. »Pričakoval sem vsaj stisk roke in da mi bo nemara zgolj iz osnovne človeške vljudnosti izrazil sožalje, ampak česa takšnega tako vzvišeni direktor očitno ne zmore. Ne razumem, kako lahko takšen človek vodi bolnišnico.«
Peter ni imel nobenih slabih namenov, samo v zdravstveno dokumentacijo pokojne matere je hotel pogledati. »Ko je pred tremi desetletji v tej bolnišnici umrl oče, so mi takoj izročil papirje in nič komplicirali. Zdaj sem jih prisiljen zahtevati po pravni poti. Vztrajal bom, dokler jih ne dobim v roke.« Tega dne je namreč znova ostal praznih rok, čeravno se je tudi pred direktorjem v superlativih izražal o zdravniški ekipi, ki je materi lajšala trpljenje.
V Celju svojcem izročijo dokumentacijo »Svojci (otroci, starši, partnerji), ki izkažejo pravni interes, imajo pravico do zdravstvene dokumentacije bolnika. Drugi svojci lahko to pravico izkažejo z odločbo o dedovanju. Pravice do zdravstvene dokumentacije pa svojci nimajo v primeru, če je v času življenja pokojni pisno izrazil željo, da po njegovi smrti nihče ne sme imeti vpogleda v zdravstveno dokumentacijo. Dokumentacija ostane v bolnišnici, saj jo je ta dolžna hraniti še določeno število let po smrti ljudi, svojci pa prejmejo kopije te dokumentacije,« so na naše vprašanje, kako ravnajo ob tovrstnih zahtevkih svojcev, odgovorili v Splošni bolnišnici Celje. |
Kopij naj ne bi prevzel V slovenjgraški bolnišnici odgovarjajo, da je njihova praksa glede izdaje pokojnikove dokumentacije takšna, da svojci v pravni službi vložijo pisno prošnjo za izročitev, dokumentacijo kopirajo, storitev zaračunajo po bolnišničnem ceniku, celoten postopek pa je končan v približno desetih dneh. »Peter Mlakar je pravni službi 10. aprila osebno izročil zahtevek za izročitev materine dokumentacije, bil je seznanjen s tem, da je potrebno kopiranje in da bo moral plačati, s čimer se je strinjal. Šestnajstega aprila je bil telefonsko seznanjen o tem, da lahko prevzame dokumentacijo, 25. aprila smo mu s priporočeno pošto poslali še dopis, da lahko, če plača stroške kopiranja, dokumentacijo prevzame v pravni službi, da pa je bila dokumentacija, ki jo je pokojna prinesla na zdravljenje, takoj po njeni smrti poslana njeni osebni zdravnici. Njim vselej pošljemo tudi odpustno pismo ob smrti pacienta. Do 15. maja ni opravil prevzema.« Mlakar pravi, da o tem ne ve nič in da s pošte ni dobil nobenega obvestila... |
