Oni dan sem hodil po stari zasebni hiši iz sedemdesetih, spremenjeni v samski dom. Iz hodnika so prihajali nerazumljivi glasovi, v skupni kopalnici se je nekdo tuširal, z leve je zadišalo po pohanem piščancu. Prevladovala je južna govorica, a med vso to zmešnjavo je ob brnenju pralnega stroja na uho prihajal zamolkel zvok in odmeval po hodniku, kot bi nekdo udarjal po litoželeznem loncu. »Ah, v pralnem stroju perejo delovne čevlje in hlače, šklepečejo ključi, včasih tudi kakšno orodje, ki ga pozabijo v žepih,« so mi povedali. Soba v privat hiši je imela kakih 15 kvadratnih metrov, notri pa tri ležišča, zraven v kotu pa še dodaten pomožni ligenštul, tak za na plažo: »Če kdo pride!«
Na zavodu za zaposlovanje delodajalcem ne morejo ponuditi nobenega varilca, tudi natakarja ali kuharja ne, mi je oni dan povedala znanka, ki tam dela.
»Mladi so vsi šli čez mejo.«
Delavci iz hiše, kjer je za štiri sobe na voljo ena družinska kopalnica dvosobnega stanovanja, prihajajo z juga. Zjutraj na šiht, ki je, če traja od sedmih do petih popoldne, pravi blagoslov. Šef bi najraje, da bi delali še v nedeljo. Občutek imam, da se za takega pri nas ne bi prav dosti pobrigali, če bi padel z zidarskega odra. Žena in otroci nekje tam doli... vsak mesec jim pošlje morda dva stotaka.
Zgodba je v nekem pogledu podobna našim gastarbajterjem, ki so konec šestdesetih in sedemdesetih odšli na delo v Nemčijo, Avstrijo, Švico in s prinesenimi markami, šilingi, franki pravzaprav rešili takratno gospodarstvo. A z eno ključno razliko. »Ko je firma šla v stečaj, smo najprej dobili za tri plače odpravnine,« mi je pripovedoval mesar, ki je 30 let delal na Dunaju. »Tega smo bili pravzaprav veseli!« Ko sem odhajal, mi je eden mlajših delavcev na dvorišču rekel v zares solidni slovenščini: »Ne bom dolgo, tu pri vas še nočne lučke nimam.«
