Študij si je plačeval s seciranjem trupel

ŠKOFJA LOKA – Desetim sokrajanom se je v Aleji zaslužnih Ločanov v Škofji Loki zgledno kiparsko upodobljen pridružil znameniti slovenski stomatolog prof. dr. Jože Rant. Najbrž izključno iz denarnih razlogov so morali Ločani tako dolgo čakati, da je ustanovitelj slovenskega zobozdravstva šele zdaj postal del opredmetene zavesti svojega občestva. Domačini so mu takšno čast namenili ob 120. obletnici rojstva.

Rodil se je leta 1896 na Loki bližnjem Godešiču ob cesti Medvode–Škofja Loka kot najmlajši med šestimi otroki. Oče ga je po prvih letih osnovne šole v sosednjih Retečah vpisal v škofjeloško deško šolo, ki je bila odskočna deska za gimnazijski študij v Kranju in Novem mestu. Končal se je spomladi leta 1915, ko so ga kot 19-letnika mobilizirali v avstro-ogrsko vojsko in je postal vojak 7. kranjskega lovskega bataljona. Leto pozneje ga je med reševanjem dveh ranjencev zadelo šest šrapnelov italijanske mine, njegovo bojevanje se je končalo, po zdravljenju v bolnišnici v Pragi je vojsko odslužil v štabu generala Borojeviča.

Dve leti brez tople hrane

Kot je na odkritju Rantovega kipa v Loki povedal predsednik loškega Muzejskega društva mag. Aleksander Igličar, so na Rantovo odločitev za študij medicine gotovo vplivale izkušnje z ranjenimi in mrtvimi soborci ter velik zgled strica dr. Janeza Šifrerja, generala, vojaškega zdravnika in načelnika sanitetnega korpusa avstro-ogrske vojske. Oktobra 1918 je mladi Rant začel študirati medicino v Gradcu ter jo nadaljeval v Zagrebu in na Dunaju, kjer je natančno pet let po vpisu medicinskega študija promoviral. Ker mu od doma niso mogli denarno pomagati, se je zadnja študijska leta na Dunaju preživljal s seciranjem trupel in si zadnji dve leti menda sploh ni mogel privoščiti tople hrane, ker je moral izdatek vsakega groša pošteno premisliti.

Vendar je bil po govorici in videzu bolj robat mož mehka in čustvena duša. V svojih težkih dunajskih časih je bojda na poti na predavanje srečal berača in mu dal zadnji groš, ki ga je imel za žemljo, in potem kolegu povedal, da je bil siromak res potreben pomoči, »jaz pa se bom že nekako znašel«. Nadaljevanje se sliši kot svetopisemska zgodba: še isti dan ga je po predavanju poklical dekan in mu sporočil, da je dobil kot odličen kranjski študent Knafljevo štipendijo.

Leta 1926 je v Škofji Loki odprl zasebno zdravniško ordinacijo in bil odtlej bolnikom tako tam kot kjer koli v obeh dolinah in v hribovskih krajih nad njimi na voljo v petek in svetek. Že isto leto se je začel na dunajskem zobozdravstvenem inštitutu izpopolnjevati v zdravljenju zob, kar ga je zanimalo še bolj kot splošna medicina, dve leti pozneje končal to specializacijo, postal prvi čeljustni kirurg na Slovenskem, odprl v Škofji Loki prvo zobozdravstveno ambulanto ter leta 1933 s kolegoma dr. Savom Pircem in dr. Josipom Tavčarjem v pravkar zgrajenem nebotičniku v Ljubljani odprl najmodernejšo zobno ordinacijo v Sloveniji, v kateri je stal ob vsem drugem prvi zobni rentgen v takratni Jugoslaviji. Ker je bilo takrat v javnem zdravstvu za zobozdravstvo še manj razumevanja, kot ga je zdaj, je čeljustne operacije, zlome čeljusti, zdravljenje tumorjev v ustih in zajčje ustnice pri otrocih opravljal celih trinajst let na svoje stroške in z lastnim materialom.

Ustanovil fakulteto

Med drugo svetovno vojno je za partizansko gibanje zbiral sanitetni material in zdravila ter v svoji ordinaciji in v sanatoriju Emona zdravil ranjene partizane. Po vojni, leta 1945, ga je slovenska vlada imenovala za prvega profesorja stomatologije na Medicinski visoki šoli in njegova naloga je bila, da ustanovi stomatološko kliniko in fakulteto. Oboje mu je uspelo in celih 19 let je bil potem predstojnik ljubljanske stomatološke klinike, od leta 1945 prvi profesor stomatologije na ljubljanski univerzi, organizator slovenske javne zobozdravstvene službe, do leta 1954 štiri leta dekan stomatološke fakultete in prorektor ljubljanske medicinske visoke šole, poznejše medicinske fakultete.

In kaj vse je poleg svojega poklicnega dela v svojem 76 let dolgem življenju še počel dr. Rant! V škofjeloški dobi je bil med najdejavnejšimi telovadci in voditelji Sokola, planinec, lovec, eden prvih smučarjev na Loškem, soustanovitelj lovske podružnice za Gorenjsko ter pozneje ustanovni in še pozneje častni član lovskih družin Škofja Loka, Križna gora in Sorško polje, dolga leta član nadzornega in upravnega odbora Okrajne hranilnice in posojilnice Škofja Loka, že leta 1936 član pripravljalnega odbora za ustanovitev Muzejskega društva Škofja Loka, kot amaterski arheolog je dal pobudo in denarno podprl izkopavanja gomil v Godeških dobravah, ki jih je sam odkril, bogate najdbe iz teh železnodobnih grobišč pa je leta 1939 podaril novoustanovljenemu Loškemu muzeju.

Ko so Ločani v svoji Aleji zaslužnih postavili svojemu rojaku spomenik, so hkrati vse Slovence spomnili na enega velikih sinov majhnega naroda.