LJUBLJANA – »Ob podpisu pogodbe nam je bil obljubljen tudi dodatek k tej štipendiji – fiksni znesek 150 EUR na mesec za pomoč –, ki naj bi bil izplačan v celoti. In tu se grozljivka začne,« je v pismu zapisala študentka na izmenjavi Lela. Študentka, ki že pet let študira v tujini, pa ji odgovarja, da se vse da, če se hoče: »Slovenski študentje so zelo razvajeni in mislijo, da bo vse kar k njim prišlo.«
Si lahko izmenjavo privoščijo le bogati?
Gre za elitni program, ki si ga lahko privoščijo le bogati? »Nikakor,« odgovarja Gregor Jagodič z Univerze v Ljubljani. »Vsi študenti prejmejo 300 evrov za vsak mesec bivanja v tujini. V letošnjem letu bo univerza po zaključku izmenjave vsem študentov iz naslova razpisa javnega sklada izplačala še dodatna sredstva v višini 150 evrov na mesec. Drži pa, da študentje iz naslova programa dobijo 80 odstotkov štipendije ob podpisu pogodbe in pred odhodom v tujino, preostalih 20 odstotkov pa po zaključku.« Za tak postopek so se odločili predvsem zato, da ne bi študentje odhajali na izmenjavo zgolj zaradi štipendije, ki jo dobijo.
»Izkušnje iz prvega leta izvajanja razpisa, ko je sklad imel približno 1650 prejemnikov dodatka, so pokazale, da prvotni sistem ni bil ustrezen, saj je bilo ogromno podvajanja dela – študentje so morali poleg postopkov na matični instituciji vložiti vlogo in dokazila še na skladu, imeli so sklenjeni dve pogodbi, ob zaključku pa so morali dokazila predložiti tako matični instituciji kot skladu. Poleg tega so morale matične izobraževalne institucije za vsakega študenta izpolniti še poseben obrazec z vsemi ustreznimi podatki, ki ga je moral študent predložiti skladu,« so zapisali na Javnem skladu za razvoj kadrov in štipendiranja.
»Postopek za pridobitev štipendije je še vedno enak, razlika je, da je prijavitelj institucija, in v dokazilih, ki jih mora predložiti. Postopek se namreč vodi po zakonu o upravnem postopku (ZUP), po katerem sklad odloča o vlogah,« so odgovorili na skladu.
Študentka vztraja, da gre za nesmisel
A študentka Lela se s tem ne strinja. »Največjo težavo je letos prinesel spremenjeni način izplačevanja dodatka, ki ga brez slabe vesti lahko označim za največji nesmisel odgovornih, kar se ga lahko spomnijo. Življenje v tujini je drago. Univerze zahtevajo veliko, študij je interaktiven, zato je tudi samo obiskovanje fakultete z vsakdanjimi obveznostmi dražje. Če ta sistem obvelja (če se ne spremeni nič) in bo Univerza v Ljubljani vztrajala pri pogojih, ki jih je določila, bomo nekateri prisiljeni predčasno zaključiti izmenjavo, ker nam je dobesedno zmanjkalo sredstev za nadaljevanje študija.«
»Zaradi togih in rigidnih postopkov, zapisanih od nekoga, ki ni realno pogledal nastale situacije, in uradnikov, ki slepo sledijo zapisanemu, ne da bi dojeli, da so s tem škodili študentom, našemu ugledu, ugledu Slovenije kot države (ko svojim kolegom iz Erasmusa razlagam nastalo situacijo, mislijo, da se šalim) in konec koncev sami sebi: le zakaj bi svoje znanje prinašali nazaj v državo, ki nas ne ceni niti takrat, ko svoje znanje in odličnost dokazujemo s konkretnimi rezultati? Sama zase vem, da v tem ne vidim več smisla,« razočarano razlaga študentka na izmenjavi v Barceloni.
Vprašanja smo naslovili tudi na Center za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja, a nam niso odgovorili.
Slovenski študentje so preveč razvajeni
Čelistka, Katarina Majcen, ki se je za študij v tujini odločila že pred petimi leti, pa se ne strinja s študentko na izmenjavi v Barceloni. Prva tri leta je obiskovala Anglia Ruskin University Cambridge, zdaj pa študij nadaljuje na Conservatoire of Scotland.
»Po pravici povedano meni zdaj pomaga država, ker sem dobila štipendijo ministrstva za kulturo, ki mi dejansko pokrije skoraj vse stroške! Dobila sem tudi enkratno denarno pomoč občine Laško in nagrado moje akademije za najbolj talentirano glasbenico na podiplomskem študiju – pokrili so mi šolnino. Mislim, da program za izmenjavo Erasmus ni samo za bogate, saj študentje dobijo kar dobro denarno pomoč. Odvisno pač, kam greš na izmenjavo. Za Veliko Britanijo ti bolj malo pomaga, ampak je vseeno nekaj. Jaz mislim, da se vse da. Če si res želiš na izmenjavo, boš že dobil toliko denarja, kot ga potrebuješ. Mogoče ne prav od Erasmusa, ampak moraš malo slediti še drugim razpisom. Slovenski študentje so zelo razvajeni in mislijo, da bo vse kar k njim prišlo. Malo se je treba potruditi, ampak mislim, da to ugotoviš šele, ko si moraš dejansko sam plačati šolnino.«
Študentka na izmenjavi Tina Anderlič pa svojo izkušnjo z omenjenim programom opisuje takole. »Za Veliko Britanijo (Škotsko) je splošno znano, da je med dražjimi v Evropi. Kmalu sem ugotovila, da bo treba varčevati. Moje varčevanje se je začelo eno študijsko leto pred odhodom. Menim, da si lahko Erasmus izmenjavo privošči skoraj vsak. Morda je res 300 evrov štipendije od države malo v primerjavi s štipendijami preostalih evropskih držav, ampak obstajajo še dodatni razpisi, na katerih se lahko zaprosi za dodatna sredstva. Nekateri imajo tudi srečo in so deležni še dodatnih štipendij.«