Naš novopečeni študent je pojamral, da je moral na mobitelu zamenjati baterijo, ker mu je hitro crkovala, on pa da mora ves čas pregledovati internetne strani fakultete. Profesorji da utegnejo ob prav nemogočih urah spremeniti urnike predavanj ali razpisati tako imenovane e-učilnice. Zaradi teh se je tudi oborožil z ipadom in prenosnim računalnikom. Mimogrede, dva njegova sošolca, ki ne dasta veliko na telefone, sta bila celo prisiljena kupiti nova, bolj pametna.
Slab mesec po začetku študijskega leta je naš up tudi potožil, da mora oddati precejšnjo seminarsko nalogo, za katero pa skoraj niso imeli priprav, vsa osnova, ki jo je imel, so bila luknjasta navodila na e-učilnici (brez profesorja ali asistenta oziroma žive duše, ki bi jo lahko kaj povprašal). Če je ne bi oddal po reglcih, pa bi že kar padel na vajah.
Ob primerjavi s svojim študijem, na katerega začetkih sploh še ni bilo mobilnih telefonov in tudi predavanja še niso mogla biti virtualna, ampak izključno v predavalnicah in, kadar so bile te pretesne, v bežigrajskem kinu, sem sprva pomislil, okej, časi gredo naprej, v študiju, tej zibki napredka, pa so spremembe še toliko radikalnejše. Ob tem od študentov zahtevajo veliko več samoiniciativnosti, ne dovolijo jim pretiranega pinkiranja. (Pinkiranje je v našem študentskem žargonu pomenilo posedanje v okrepčevalnici Pinki na finih lesenih klopcah ob mrzlem piru.)
Toda v resnici sploh ne gre zato. Fakultete se najsodobnejših kanalov komuniciranja poslužujejo iz povsem drugega razloga – varčevanja. Univerza v Ljubljani, ki zdaleč ni izjema, je letos dobila 12 odstotkov manj denarja kot predlani. Posledica: manj predavanj in vaj ter več individualnega dela. Torej: več e-učilnic in seminarskih nalog.
Našega študenta smo poslali od doma, da študira na daljavo?!
Druga žalost, ki ni povezana s stroški, pa je kakovost takšnega študija, ki je seveda vedno večji poden. Naših diplomantov ne bodo nikjer več v belem svetu vzeli resno. Kaj drugega kot s trebuhom za kruhom pa jim v tej bolni državi pač ne preostane.
