MARIBOR – Bralec Aleš je v soboto ponoči doživel izjemno neprijetno izkušnjo z mariborskimi policisti. Napisal nam je pismo, v katerem je opisal dogodek. Za komentar smo zaprosili policiste, ki so odgovorili precej obširno, bomo odgovor objavili v posebnem članku. Bralčevo pismo spodaj objavljamo v celoti, brez posegov v vsebino, tako, kot so ga prejeli tudi mariborski policisti.
»Draga policija,
star sem 19 let in sem redni študent Univerze v Mariboru. Kot vsako soboto sem tudi tokrat odšel ven s prijatelji z avtom. Seveda kot odgovorni voznik nisem pil in vse je bilo kot po navadi.
Le da me je tokrat na poti domov v zgodnjih jutranjih urah (okoli 4.45 na Tržaški cesti v Mariboru) ustavila policija (potekala je namreč akcija preverjanja prisotnosti alkohola) – na mestu bi bila množina, saj so me ustavila štiri policijska vozila. Običajnemu pogovoru je kmalu sledilo vprašanje, ali sem kaj spil. Odgovoril sem, da ne, a policist o tem le ni bil tako prepričan, zato je prišel na vrsto alkotest, ki je bil na začudenje policistov 0,00. Vprašali so me, kaj počnem tako pozno, in odvrnil sem jim, da se peljem domov z zabave, nato pa se je začelo.
Policist me je vprašal, ali kadim. Ko sem mu odgovoril, da ne, mi je odvrnil, kaj pa kaj drugega, odgovor je bil spet ne. V tistem trenutku sem se počutil dokaj nelagodno in neprijetno (ne prija ravno, če te ustavijo štiri policijska vozila in okoli tebe stoji šest policistov …).
Nato našim organom pregona ni bilo jasno, zakaj sem sploh živčen, sam sem jim pa ''živčno'' razložil, da pač zato, ker mi je neprijetno, če me ponoči ustavi šest policistov. ''Ah, ja, saj se pa nimam česa bati, če pa nič ne skrivam,'' je bil njihov odgovor. Zanimalo jih je tudi, zakaj se tresem. Mislim, da je to bilo zato, ker sem bil, ko sem izstopil iz vozila, v srajci, zunaj pa ni ravno toplo. Nato so me izprašali še, ali jemljem kakšne droge. Ko sem odvrnil, da ne, mi spet niso verjeli in sledil je še dveminutni test, kjer je policist ugotavljal, ali sem po njegovem morda res v čudnem stanju. To je izgledalo tako, da sem stopil do vozila, kjer mi je policist rekel, naj počepnem, da se po njegovih besedah (rekel je dobesedno) spustim na njegov nivo (ah, kakšna ironija). Nato mi je dve minuti svetil v oči in me gledal kot največjega kriminalca (vmes sem v ozadju slišal, da so na policijski postaji ugotovili, da nimam nobene kriminalne kartoteke in zabeleženih prometnih prekrškov). Sledila so zanimiva vprašanja, od tega katero fakulteto obiskujem, pa do tega, ali imam probleme z depresijo, ali jemljem antidepresive, ali redno obiskujem psihiatra, ali sem že kdaj bil pri psihiatru, ali jemljem kakšna pomirjevala, ali sem kdaj že poskusil kakšno nedovoljeno drogo (odgovor na vsa vprašanja, razen tistega o šoli, je bil seveda NE). Ko sem ga vprašal, ali lahko vstanem iz počepa, me je vprašal, zakaj želim vstati. Odvrnil sem, da zato, ker me bolijo kolena, nato pa mi je rekel, da lahko, če mi bo le uspelo.
Seveda se mi policisti niso predstavili niti niso povedali, zakaj so me ustavili …
Nobeden ni pomislil, da sem le navaden državljan, ki je živčen le zato, ker se ob policiji počutil ponižanega in ne zato, ker sem največji pijanec, drogeraš ali pa celo kriminalec.«
