Da ne ve, kaj naj naredi s hčerjo, je pojamral znanec, ki se je med vračanjem s trgatve ustavil na obisku: »V prvem letniku je naredila dva izpita, zato je ponavljala in opravila še štiri, ampak to še zmeraj ni bilo dovolj za drugi letnik. V torek gre že tretjič v prvega!«
V mislih sem se vrnil v svojo mladost. Po enem letu JNA-jevstva sem vpisal matematiko, ne zato, ker bi jo ljubil, za številke sem bolj en kamen, ein stein, kot Einstein, ampak da sem imel status, tega sem potreboval, ker sem hotel že v startu porabiti leto zgolj za razmišljanje, kaj bom v življenju.
Nazadnje sem sklenil, da bom novinar, in sem v naslednjih štirih letih naredil FDV in je moja diploma skupaj še z nekaj drugimi v zborniku Urbana plemena postala celo študijska literatura. Povprečje ocen sem imel čez 8,5.
Tega ne pišem, da bi se hvalil, opisujem samo, kar naj bi mladi na začetku svojih dvajsetih imeli, namreč vizijo, kaj bodo do penzije počeli, odgovornost, ki jo predstavlja odraslost, v kateri ne bodo več sami, ampak bodo prej ali slej prevzeli skrb za partnerja, otroke. Gimnazijska leta so še frfrava in objestna, otroška pač, univerzitetna to ne morejo biti več.
Ampak očitno so. Poslušam znanca o njegovi hčeri in opazujem še druge dvajsetletnike in dvajsetletnice: ne morem verjeti, ampak na računalniku po tri ure v kosu špilajo igrice, ves čas so na raznih gedžetih, še pri kosilu imajo zraven krožnika telefon, da odgovarjajo na sms in komentarje na fb. V poplavi vsega tega internetnega druženja in zabave niso več sposobni koncentracije, nujno potrebne za študij. Po mojem bi se veliko spremenilo že, če bi mobije uporabljali samo za telefoniranje, ipade, ipode in druge podne pa pospravili v omare in delali, kot smo mi: popoldne študirali, zvečer pa kaj popili, pokadili in kakšno punco zgrabili.
Ko se je znanec poslovil, naju je z ljubljeno preželo nelagodje. Najini otroci so stari od 13 do 18, vsi trije po srcu pošteni, vzgojeni in inteligentni. Ampak naju začenja biti strah.