Študent naj bo, prosto po Finžgarju, velja tudi za našega najstarejšega, ki smo ga minulo nedeljo preselili na Obalo. Oj, mladost ti moja, kam odšla si, kje si, sem razmišljal, ko sem v stanovanje, ki si ga bodo delili štirje bruci, nosil obleke, krožnike, računalnik, posteljnino, bicikel in, seveda, žoge za fuzbal, basket in odbojko.
Pri še ne devetnajstih sem tudi sam šel od doma, ampak v Skopje, in kakšen Makedonec je prišel v Slovenijo – če ne bi bili v uniformah, bi se temu danes reklo študijska izmenjava –, zdaj pa, no ja, zdaj so drugačni časi. In prav je tako. Služenje vojske je imelo eno samo dobro stran: tuji ljudje, tuj jezik, ostre komande, odsotnost mamice, otrok je postal vsaj malo moža. Predstavljam si pa, da takšno osamosvajanje in zorenje prinese vsaka selitev od doma, le na manj boleč način. Velika odgovornost bo pač na teh mladih: brez starševske kontrole se jim bo svoboda zazdela brezmejna, in jih bo, ni zastonj ženskega spola, lahko brez velikega truda zapeljala, jim zmešala glavo, da ne bodo več videli predavanj, vaj in izpitov. Varnostni mehanizem utegne biti samo odvisnost od finančne pipice, ki bo, takšno vzdrževanje študenta ni poceni, ob pretirani neresnosti presahnila.
Tudi pri študiju so spremembe. Po štiriletnem faksu sem postal univerzitetni diplomirani novinar, magisterij bi mi vzel še dve leti, po reformi a la bolonjeze pa se na večini smeri konča študij že po treh letih, sicer brez naziva »univerzitetni diplomirani«, zato pa z dvoletnim dodatkom postaneš kar magister. (Ali pa tudi ne, mar ne, Jure Leben?) Prvi oktobrski teden pa je uvajalni, tudi tega nismo imeli: da bi nam razložili, kako študirati, kje iskati pomoč, nam razkazali mesto ter še organizirali žur! Univerza se resnično zdi študentu prijazna.
Opazoval sem štiri študente, kako so se razpakirali in se porazdeljevali po sobah. I, kaj pa, če bi nas raje več spalo v večji sobi in bi manjša ostala prazna, če slučajno pride kakšen obisk, je predlagal eden, in jasno pri tem ni mislil, da pridejo starši. Odobravanje je bilo glasno in soglasno.
Ob slovesu sem jim zaželel to, kar se menda le ni spremenilo – lepa študentska leta. Priznam, tudi z malo foušarije. Poslušaj, sem se obrnil k najdražji, kaj pa, če bi jaz vpisal magisterij?
