Studenec ne usahne niti v najhujši suši

Vasica Dole pri Polici je v slikoviti dolini pod Debelim hribom. Vzhodno od vasi, ob njenem začetku, stoji cerkev sv. Lucije. S svojo velikostjo opozarja, da že ob zidavi ni bila namenjena samo vaščanom, ampak so imeli graditelji z njo drugačen namen.

Dole pri Polici se omenjajo že med letoma 1130 in 1250, cerkev pa je bila prvič zapisana v stiškem urbarju iz leta 1662. O nastanku cerkve na Dolah in njenem stavbnem razvoju žal ni skoraj nobenih pisnih virov. Znana je le Valvasorjeva omemba med naštevanjem podružnic šmarske župnije v Slavi vojvodine Kranjske. Po mnenju strokovnjakov je svetišče na tem kraju stalo že pred prvo omembo v 17. stoletju; morda je v zidovih še ostanek starejšega svetišča. Današnjo podobo naj bi cerkev dobila ob koncu 17. ali na začetku 18. stoletja. Ljudje menijo, da so jo sezidali beli menihi.

Kapelica sv. Lucije na Dolah pri Polici je bila postavljena na začetku 20. stoletja. Posebna in znana je po tem, da stoji nad studencem. Preprosto so ga zajeli zidovi, to je obzidali, čez to pa so postavili še kapelico. Tako se pravzaprav na zunaj ne vidi, da je tam studenec. Vera domačinov in romarjev je namreč temu izviru pripisala čudežno moč, zato so romarji prihajali s prošnjo za vid ali za zdravje pri očesnih boleznih. Umivali so si oči, vodo pa so nosili tudi s seboj domov.

Posebnost studenca je v tem, da ne usahne niti v najhujši suši. Tudi danes lahko vsak obiskovalec pri kapelici pod kipom sv. Lucije odpre hrastova vratca in zajame svežo vodo iz izvira. Če hoče priti do vode, jih mora odpreti, vzeti zajemalko in zajeti. Na železni palici, ki veže obok, visita kar dve zajemalki – velika in majhna. O tem, ali je voda res zdravilna, ni uradnih podatkov.

V niši stoji 115 centimetrov visok kip sv. Lucije z mečem v desni roki kot znamenje mučeništva, v levi pa drži knjigo, na kateri sta dve očesi. Svetnica ima na glavi venček iz pisanih cvetov, zunanji rob niše pa obdaja devet raznobarvnih reliefnih cvetov. V desnem kotu stoji 40 centimetrov visok kip Lurške Marije.

»Mama, vidim te!«

O cerkvi sv. Lucije in kapelici kroži nekaj legend. Prva pravi, da so pastirji v grmu, ki je rasel tik za zdajšnjim prezbiterijem, našli podobico sv. Lucije. Na njej je bilo zapisano, naj na tem mestu sezidajo cerkev sv. Lucije. Druga je nastala pred približno 200 leti. Mati je s svojo slepo deklico hodila po pobočju, kjer danes stoji kapelica sv. Lucije. Studenček je takrat tekel po majhnem koritu. Deklica je bila zaradi vročine zelo utrujena, še bolj pa žejna. Prosila je mater za vodo, saj od žeje in utrujenosti ni mogla več hoditi. Mati se je ozirala okrog, da bi našla vodo, in zagledala korito, po katerem je tekla voda. Hčerki je rekla: »Ni druge izbire, kar vodo iz tega korita ti bom dala piti.« Osvežila je deklici obraz, z dlanjo pa ji je zajela vodo in ji jo dala piti. Čez nekaj časa je deklica radostno zavpila: »Mama, vidim te!« Po tem dogodku, ni znano, kdaj, je bil na tem mestu postavljen križ. Prav tako ni znano, kdo ga je postavil. Pozneje, v 20. stoletju, je bila nad studenčkom zgrajena kapelica.