LJUBLJANA – Poznate orjaški dežen? Ste se že srečali s to na prvi pogled privlačno rastlino, ki zraste tudi do pet metrov visoko? Pozor: rastlina, v našem prostoru še (pre)malo znana, je zelo nevarna, zato je priporočljivo, da se ji izognete v velikem loku in se je ne dotikate z golimi rokami. Tako svetuje biologinja Jana Kus Veenvliet, ki je v sklopu projekta Thuja 2 več let sodelovala pri odstranjevanju te nadležne in nevarne rastline, ki izvira z zahodnega Kavkaza in se je znašla tudi v naših krajih. Sama je na lastni koži izkusila, kako boleče je srečanje z orjaškim deženom.
Na soncu se pojavi boleč mehur
Rastlinski sok orjaškega dežena (Heracleum mantegazzianum) namreč vsebuje učinkovino, ki pod vplivom sončne svetlobe izzove na koži hudo reakcijo. Koža pordi, začne srbeti, pojavijo se pekoči in boleči izpuščaji, ki se lahko razvijejo v mehurje, za katerimi ostanejo več let opazne škrlatne brazgotine. Če rastlinski sok zaide v oči, povzroči začasno ali trajno slepoto.
V državah, kjer je orjaški dežen že zelo razširjen, se spopadajo z visokimi stroški zdravljenja ljudi in odstranjevanja rastlin, v Sloveniji je rastlina (še) omejena na manjša območja, od koder jo je še mogoče odstraniti. Na srečo zastrupitve z orjaškim deženom pri nas niso pogoste. Kus Veenvlietovi so znani trije primeri. Ali so se z zastrupitvijo z orjaškim deženom že srečali, smo se pozanimali tudi pri doc. dr. Miranu Brvarju, dr. med, vodji centra za zastrupitve Interne klinike UKC Ljubljana: »V UKC in tudi drugje v Sloveniji se po meni znanih podatkih ni nihče zastrupil z orjaškim deženom. V centru za zastrupitve UKC Ljubljana nismo obravnavali nobenega takšnega primera, vendar je možno, da so posamezniki z blažjimi znaki oziroma kožnimi izpuščaji iskali pomoč v kakšnem zdravstvenem domu.« |
Nevaren rastlinski sok je v vseh delih rastline in lahko zaide na našo kožo takoj, ko se dotaknemo rastline, še posebno če prelomimo steblo ali liste. »Rastlinski sok poruši strukturo DNK v celicah kože in zato koža postane preobčutljiva za sonce. To velja tudi, če se na koži znajde zelo majhna količina soka. Ob svetlobi nastane mehur, ki je podoben tistemu, ki nastane, ko se močno opečemo z likalnikom,« pove Kus Veenvlietova.
Nikamor brez vode, mila in brisače
Da je potrebna velika previdnost, dokazuje tudi njena izkušnja. Čeprav je vedela, da se mora pred rastlino zaščititi, je prvo leto, ko so rastlino odstranjevali z rastišča, naredila napako. »Imela sem oblečene kavbojke – takrat še nismo imeli zaščitnih kombinezonov –, in ko smo končali, bi morala ostati v dolgih hlačah. Verjetno mi je nekaj rastlinskega soka orjaškega dežena pronicalo skozi hlače, saj se mi je, ko sem se preoblekla v kratke hlače in odpravila domov, pojavil mehur. Na srečo ni bil velik, kljub temu pa je bil precej boleč. Občutek je bil takšen, kot da bi se res močno opekla,« se spominja svoje izkušnje.
Dodaja, da v takšnih primerih pomaga izpiranje z vodo. »Če sok takoj speremo z vodo in nato prizadeti predel kože pokrijemo ter dva dni skrivamo pred soncem, se je bolečemu mehurju mogoče izogniti. Odkar to vemo, na teren vedno nosimo vodo, milo in brisače za nujne primere. Orjaški dežen je nevarna rastlina.«
Rastlino so gojili predvsem v botaničnih vrtovih – tudi v ljubljanskem –, kjer je prestopila meje vrtov in se začela širiti v okolici. Prav v prestolnici je največji problem z orjaškim deženom v okolici Botaničnega vrta in njegovi okolici (v neposredni bližini osnovne šole Oskarja Kovačiča) ter na nekaj vrtovih, pove Kus Veenvlietova. Rastlino so našli še v Kočevju, vendar se, kot pojasnjuje sogovornica, na srečo ni razširila, v parku v Murski Soboti, dokumentirana rastišča so še v okolici Maribora in Bleda, lani so dve rastlini odkrili na Blokah, gotovo pa se skriva še kje, je prepričana.
Rastlini, ki so ju lani odkrili na Blokah, sta že zacveteli, kar pomeni, da sta na kupu odpadnega materiala, kjer so ju našli, bivali že lep čas. »Ni nam uspelo ugotoviti, od kod so jih prinesli. Smo pa jih s pomočjo Zavoda za varstvo narave tedaj odstranili in letos se na srečo niso pojavile.«
Čez pet let dobljena bitka
No, za orjaški dežen bi sicer težko rekli, da se skriva, že zaradi njegove večmetrske višine, kljub temu pa prijav občanov o tej nevarni rastlini – ki se, če je prepuščena sebi, lahko zelo hitro razširja – skorajda ne dobivajo, pove Kus Veenvlietova.
Letos so v Ljubljani že imeli akcijo čiščenja rastišč te strupene rastline v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana, po novem pa bo za to v Ljubljani moral skrbeti kar Botanični vrt, kjer imajo nalogo, da pripravijo načrt. Ob tem Kus Veenvlietova dodaja, da so orjaškega dežena odstranjevali štiri leta, in ocenjuje, da bi bilo treba tovrstne akcije ponavljati še štiri do pet let, da bi nadležno rastlino uspešno pregnali.
»V teh štirih letih nobena rastlina ni zacvetela in zato se je njihovo število že precej zmanjšalo.« Kot doda, pa se na srečo orjaški dežen ne razmnožuje vegetativno, temveč izključno s semeni. Zakaj na srečo? Ker se veliko nadležnih in strupenih rastlin razmnožuje tudi s korenikami in se zato njihovo število hitro poveča. »Pri orjaškem deženu imamo to srečo, da lahko – če preprečimo semenjenje rastline – v nekaj letih precej zmanjšamo njihovo število.«
Herbicidov se izogibajo
V začetku poletja se na dolgem steblu razvije več kobulastih belih ali zelenkastobelih socvetij. V njih od julija do avgusta dozori približno 20.000 (lahko tudi do 100.000) semen. Rastlina po cvetenju odmre. Ker pa so cvetovi dvospolni, lahko poteče tudi samooprašitev, kar pomeni, da lahko že ena sama rastlina na novi lokaciji oblikuje novo populacijo.
Odstranjevanja orjaškega dežena so se doslej lotevali ročno, in sicer z izkopavanjem. Najprej so z dolgimi škarjami odrezali liste, nato pa so izkopali koreniko. Na enostavnem terenu lahko pridejo do 15 centimetrov globoko v zemljo, na težjih terenih (kot je na suhem grušču ob ljubljanski železniški progi), pa je odstranjevanje korenike večji izziv.
»Rastlino je mogoče odstranjevati tudi s herbicidi, vendar jih nerada uporabljam, sploh na rastišču, blizu katerega je osnovna šola. Košnja pa ne pomaga, če se kosi denimo maja, si rastlina toliko opomore, da začne že cveteti in se razširjati naprej.« Slovenija ni edina država, v kateri se je razširil invazivni orjaški dežen, saj povzroča velike preglavice tako v sosednjih državah kot tudi po zahodnoevropskih. Kus Veenvlietova poudarja, da so ljudje še premalo obveščeni o tem, da je orjaški dežen strupen. Ob tem pa je treba vedeti, da v Sloveniji poleg orjaškega dežena uspevajo tudi štiri domorodne vrste deženov, med katerimi je splošno razširjen predvsem navadni dežen (Heracleum sphondylium). In preden se lotimo odstranjevanja, se moramo dobro prepričati, da gre res za tujerodno vrsto orjaški dežen. Navadni se od orjaškega poleg višine (navadni je bistveno nižji) razlikujejo tudi po nazobčanosti listov ter dlakavosti listnih pecljev in stebel.
