GROZLJIVO ODKRITJE

Strup pomoril 120
 družin čebel delavk

Objavljeno 24. april 2014 20.20 | Posodobljeno 24. april 2014 20.21 | Piše: Jaroslav Jankovič

Pri Blatnikovih neznana snov pomorila za 60 panjev čebel.

Auguštin Blatnik: »Čebelarim od zibelke, čebelarila sta moj ded in oče, pa se nam to še ni zgodilo. Foto: Igor Mali

ŠENTVID PRI STIČNI – Medtem ko jablane cvetijo, gozdovi zelenijo in so travniki okrašeni z regratovimi lučkami, so čebelarji tik pred tem, da bodo svoje črede kranjskih sivk odpeljali na pašo akacije, ki bo v gozdu zacvetela med prvimi. 
»A pri nas letos ne bomo vozili na pašo,« vidno utrujen in z jokavim glasom pove 79-letni čebelar Avguštin Blatnik iz Šentvida pri Stični, ki čebelari od zibelke.

V ponedeljek zgodaj zjutraj je bilo, ko sta z 51-letnim sinom Dragom v bližnji vasi Velike Pece stopala po poti proti čebelnjaku. Obstala sta kot vkopana: »Čebele so bile vznemirjene, preveč vsiljive, v zraku so bile mladice, delavk pa nikjer...« pripoveduje Avguštin.

»Žival je bila na tleh, na pragu panjev so bili kupi mrtvih delavk,« pove Drago.

Česa takega Avguštin v svoji dolgi in bogati čebelarski karieri še ni videl. Hudič je prišel nad panje. Mirno, kot vselej, je Avguštin stopil k panjem in pred svojimi mrtvimi prijateljicami privzdignil klobuk ter si obrisal čelo. »Nikoli, nikoli se še ni zgodilo, tega še nisem videl!«

Pomorilo za 60 panjev čebel

Res je, kar pravijo, ne more biti vsakdo čebelar. Zlasti je treba imeti čebele rad, treba je videti in dobro opazovati naravo, kako deluje v svoji skrivnostni miniaturi.

Nič nismo videli, ko smo stali na travniku pred čebelnjakom, čeprav so naše oči pol mlajše od Avguštinovih, zato nas je opozoril in s prstom pokazal: »Poglejte na tla, kako se žival muči.«

Mala krilata bitja, ki jih zaradi njihove delavnosti tako čislamo, so krčevito plezala po listih travnih bilk in poskušala poleteti. Zdelo se je, kot da bi v zadnjih vzdihljajih poskušale doseči regratov cvet, da bi se napile zdrave medičine.

Drago nam je povedal, da sta takoj poklicala 112, kjer pravzaprav niso natančno vedeli, kaj bi z njim: »Niso imeli številke dežurnega veterinarja.« Potem so se sestavili in na ogled so prišli inšpektorji fitosanitarne inšpekcije in celo policija, ki sumi na kaznivo dejanje.

Morda se sliši smešno, toda kazniva dejanja v čebelarstvu so relativno pogosta. Čebelarski družini Blatnik je neznano sredstvo pomorilo polovico čebel. »Imamo 120 panjev, se pravi 120 družin, v vsakem panju je odmrla približno polovica, večina delavk, se pravi za 60 panjev čebel,« pove Drago Blatnik.

Je spet morilo škropivo?

Spomnimo, kako je v letih 2008 in ponovno 2011 po Sloveniji moril klotanidin, po besedah čebelarja inž. Franca Šivica fitofarmacevtsko sredstvo, v katerem so pred setvijo okopali semensko zrnje koruze, da so ga zaščitili proti škodljivcem. Vse lepo in prav, toda pri setvi koruze, ki jo kmetje opravijo konec aprila ali na jurjevo, tako so včasih rekli, običajno piha veter. Tako je prah s klotanidinom zaneslo na cvetove, kjer so se pasle čebele.

Spomnimo, da je bil pomor čebel tako masoven, v Prekmurju je denimo v enem zamahu pomrlo 600 čebeljih družin, da so strup prepovedali poleg Nemčije, Italije in Švice tudi v Sloveniji.

»V Avstriji omenjenega sredstva niso prepovedali, zato imajo še danes težave,« poudarja Šivic.

Se zgodba ponavlja? »Zagotovo! Dam roko v ogenj!« nam je brez zadržkov povedal Anton Koželj, eden najuglednejših čebelarjev Slovenije iz Šmarja - Sapa, izjemen opazovalec.

»Kmetje so sejali koruzo in takoj zatem poškropili njivo s fitofarmacevtskim koktajlom, ki ga je veter raznesel po okoliških travnikih. Sadjarji so intenzivno škropili jablane v svojih nasadih, ki so v cvetu. In to je to, nič drugega ni. Dobro vem, pred leti sem na Ljubljanskem barju izgubil 300 panjev!«

Panj za vnuka

Anton Koželj poudarja: »Ni več sožitja med nami, soseda ne poznamo več. Razumem, kmetje se borijo za svoj kruh, a lahko bi se nekako sistemsko dogovorili. Žal, ni več sožitja, vsak gleda le še nase.«

Drago Blatnik nam je namignil, da tako žalostnega in živčnega očeta še ni videl.

Avguštin nam je ob koncu dejal: »Čebelaril je moj ded na teh travnikih in gozdovih, mene je naučil moj oče Janez. Bili smo prvi v teh krajih, ki smo imeli tovornjak in vozili čebele na pašo, na Primorsko, Goriško, povsod po Sloveniji, pa ni bilo nobenih težav.«

Za 10. rojstni dan je svojemu vnuku Mihu podaril panj, ki je vstavljen v sredino čebelnjaka, na njem je na veliko izpisana številka 10.

»Izplačalo se je, danes ima Miha 25 let in čebelarimo tri generacije, na koncu pa doživiš tole,« nam je v pozdrav povedal Avguštin.

Deli s prijatelji