DREVORED

Strunjanske pinije bodo živele

Objavljeno: 09.07.2012 22:10Posodobljeno: 09.07.2012 22:41

Močna in mrzla burja in dolgi meseci brez padavin so škodili pinijam.

Kdor se te dni v razgreti pločevini vali vzdolž naše obale, se po vzponu za Izolo, kjer se cesta spusti v zeleni strunjanski raj, presenečen vpraša, kaj se dogaja z nekdaj košatim drevoredom temnozelenih pinij. Dolgi tedni nenavadno močne in mrzle burje, skoraj pol leta brez pravih padavin in zimski mraz so očitno opravili svoje. In podobno je po vsej Obali, znamenite koprske palme je tokrat verjetno dotolklo, zdesetkalo je tiste redke lepo rejene v Izoli in Portorožu. Strunjanski drevored se zdi na prvi pogled uničen, a v resnici le ni tako hudo, potolaži direktor strunjanskega naravnega parka Marko Starman, ki zatrjuje, da drevesa niso resno ogrožena. To je resda ena hujših prizadetosti v zadnjih letih, večje odmrle veje so tudi tokrat odstranili, drevored redno opazujejo, povezali so se s posebno skupino strokovnjakov in poznavalcev, ki se bo podrobneje ukvarjala z zgodovino, ohranitvijo in obnovo drevoreda. Določili bodo natančno starost edinega v kosu ohranjenega dela, manjši je še pred Izolo, v Kopru so ga pustili povsem propasti in minula zima je vzela še pinijo pred občinsko zgradbo.

Vzdolž magistralne ceste med Izolo in Piranom naletimo na nekaj odsekov s pinijami, pravi drevored pa leži pred Strunjanom, kjer se poleti zatrpana cesta spusti v blagodejno hladno, senčno alejo. Več kot 110 dreves so Italijani zasadili na črno v času Mussolinija, ko so za Avstrijci zavladali v naši Istri. Podobno kot ozkotirna železnica je bil drevored zasnovan od Trsta do Poreča in svojčas segal od Kopra do Portoroža, postal naj bi simbol povezanosti davne desete rimske province s fašistično Italijo, a nedvomno si nič kriva drevesa niso zaslužila, da smo jih zaradi tega pustili propasti. Kajti pinija v nasprotju z nekaterimi drugimi drevesi vsekakor spada v naš obalni svet. A to zeleno razkošje je po vojni večinoma propadlo, strunjanski del mogočne obalne aleje je največji in najbolje ohranjeni del, posamezne skupine dreves najdemo tudi pri Portorožu. Strunjanske pinije so kot naravni spomenik ustrezno zaščitene od leta 2006 z uredbo o Krajinskem parku Strunjan in s pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot. Avgusta 2008 je močan veter (tramontana) izrul eno drevo in lomil veje, podobno se je dogajalo tudi v minulih, vse ostrejših zimah. Piranska občina je poskrbela za sanacijo, skrbijo tudi za odstranjevanje bršljana in večjih suhih vej, ki ogrožajo cestišče. Razmišljajo o zasaditvi manjkajočih dreves in ustrezni ureditvi rastišča. Sicer pa je pinija drevo, ki se samo čisti in uspešno obnavlja, pravi Starman, (samo)obnova strunjanskih bo trajala dve ali tri leta. So se pa v preteklosti že večkrat oglasili tisti častilci napredka, ki glasno razmišljajo o tem, da bi drevored posekali, saj je nevaren za trke avtomobilov.

Pinus pinea, ki jo poznamo tudi kot italijanski kameni in sredozemski borovec, se danes najpogosteje pojavlja v severnem Sredozemlju, drevesa dočakajo četrt tisočletja, les ni zelo dragocen (le za okrasno pohištvo), semena iz storžev pa so prava poslastica. Sloka, včasih tudi visokorasla, elegantna drevesa z značilno široko in sploščeno krošnjo lahko dosežejo do 30 metrov višine. Veje so obrnjene navzgor, polno senco dajejo od 8 do 20 centimetrov dolge rahlo zakrivljene iglice, ki so združene v goste šope, drevo jih odvrže poleti po dveh do štirih letih. Naše so nižje, a s posebno košatimi krošnjami. Pinija je zaradi obilne smole požarno ogrožena. Ker korenine poganja naravnost in globoko v tla, je precej odporno drevo. Les je prepojen s smolo in žagan ni posebno obstojen ter uporaben. Veliko pinij je na Iberskem in Apeninskem polotoku, v Provansi, vzdolž dalmatinske obale, najdemo jih tudi v turški Anatoliji in ob Črnem morju. Domovina sta Kreta in Sicilija. Ljubi toploto in svetlobo, dobro prenaša sušo, raste do 1000 metrov nadmorske višine. Prenese tudi do minus 25 stopinj Celzija, ne moti je sneg, manj pa ji je pogodu veter. Odraslo drevo na leto da od 10 do 60 kilogramov podolgovatih in zaobljenih semen iz storžev, ki so olupljena nadvse uporabna v slaščičarnah pa tudi pri pripravi mediteranskih jedi. Prav zaradi okusnih jedrc so pinijo kultivirali že v antiki, drevo in njegove posebnosti (redka bela skorja) je opisal Plinij st. v svoji Historia mundi.