SVETI TOMAŽ – Sporočili so nam, da v prleški vasi Bratonečice živi Marija Miklič s sinom Zvonkom v hudi revščini. Da je stiska še večja, sta oba še invalida. Mati močno šepa in kaj lahko, da bo kmalu ob nogo. Živita v hiši, bolje rečeno podrtiji. Strop je podprt z lesenimi koli, da se kajža ne sesuje. Sočutni človek jima je pred leti pomagal zasilno zakrpati streho, a že spet pušča. Za pošteno obnovo bi potrebovali denar, a tega ni.
Zvonko išče delo
Če bi mogočniki, ki s sprejemanjem zakonov ljudem krojijo usodo, vsaj kdaj pa kdaj obiskali kako revno družino, kot na primer Mikličeva dva, bi zagotovo premogli več razumevanja za siromake in bi zakone pisali bolj življenjsko.
Mama Marija in sin Zvonko nujno potrebujeta pomoč takoj. Če ne, bosta v svojem dvesto let starem domu pozimi zmrznila. Dobesedno.
Edinka Marija je bila rojena doma, na hišni številki 6, ki jo je zob časa že dodobra načel. Ker že za zasilno hojo potrebuje bergli, pripravlja pa se na amputacijo noge, bi strop zasul tudi njo. Če se bo zgodilo med spanjem, bo najbrž pokončal še njenega edinca Zvonka, ki si je pri sedemnajstih ob padcu s strehe močno poškodoval hrbtenico, ramo in roko.
Marija je vse življenje delala doma, zato zdaj namesto pokojnine prejema socialno pomoč in varstveni dodatek v skupnem znesku 400 evrov. Zvonko ni zaposlen in ne prejema nobene podpore, ker da mu, zaradi lastništva nekaj zemljišča, ne pripada. Ko pokrijeta vse stroške, jima od 400 evrov ne ostane kaj prida.
Zvonko išče delo, a ga nihče ne vzame, ker je invalid. Kot izučeni varilec bi lahko delal v montažnem ali podobnem podjetju. Lahko bi delal tudi v gostinstvu, saj je priučen natakar, a večina lokalov za strežbo raje jemlje dekleta, predvsem pa mlade ter zdrave ljudi.
Zvonko dobro ve, da na takšno podrtijo ne more privabiti nobene družice pa tudi bolne mame ne more zapustiti. Nekaj vrtnin si že pridelata, imata tudi kokoši.
Da bi veter
preveč ne zapihal
Gospodarski pomožni objekti so v še slabšem stanju kot hiša, pove Zvonko: »Če zapiha veter, se jim ne upam niti približati.«
Del hišne strehe se je že porušil in zasul nekaj prostorov: »Razen v kuhinji, kjer preživiva večino časa, drugje ni več varno. V sobi, kjer mama spi, smo morali strop podpreti z lesenimi podporniki. Pred dvema letoma so mi prijatelji radioamaterji pomagali, tako da so utrdili del strehe in vhodna vrata.«
Zvonko mora spati na kuhinjski kotni klopi. Saj so mu že zaradi poškodb svetovali spanje na trdem ležišču, čeprav drži, da drugega pač nima. Kot nima za osnovno zdravstveno zavarovanje, zato pač zdravnika ne obiskuje. Pa da ne bi mislili, da Zvonko ni okretnega razmišljanja – v računalniški in radiomatareski tehniki je pravi mojster.
Hrano, kot smo že rekli, si pridelata na vrtu, za priboljške zmanjka. Pred leti sta vsaj občasno dobila kak paket pri Rdečem križu, s splošno krizo je več revežev za manj paketov. Hvaležna sta županu občine Sv. Tomaž, ki jima paket namenil ob božično-novoletnih praznikih. Prav tako jima je občina priskrbela tekočo pitno vodo. Spomladi jima je strela razdejala napeljavo – šele nedavno sta jo popravila. Vmes sta si svetila z agregatom.
Mariji in Zvonku za življenje, ki bo vsaj malo dostojno človeka, primanjkuje marsičesa, a kljub temu ne mislita obupati. V vsakdanjem boju za preživetje bi bila vesela vsakršne pomoči. Najbolj bi zaleglo, če bi zbrala za popravilo ostrešja. S takšnim, kot ga premoreta zdaj, jima grozi smrt.
Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati Mariji in Zvonku Mikliču iz Bratonečic, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom Za Mikličeva, sklicna številka 7147. Lahko pomagate tudi z SMS-donacijami. Pošljite sms na 1919, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov. |