Strojniku in šivilji je uspelo s prašičerejo

Ob prihodu na domačijo Kacijan sredi vasi Stražgonjca pri Pragerskem nas pozdravijo gospodar Franc, žena Milica in sin Alen, okoli nog se smuka prijazna nemška ovčarka Dona, maček Garfild pa nas opazuje z varne razdalje in višine.

Prvi pogled na zgledno urejeno kmetijo ne razkriva, s čim se domači ukvarjajo. Dvorišče je pospravljeno, čisto, nikjer ni odvečne šare ali strojev, ki bi brez reda ležali naokrog. Dolgo gospodarsko poslopje se drži stanovanjske hiše in le visoki silosi sredi dvorišča kažejo, da tukaj redijo živali.

Na svoji zemlji

Franc Kacijan, po poklicu strojni tehnik, je več kot 21 let delal v mariborski Metalni, nazadnje kot obratovodja. Sredi 90. let je šla tovarna v stečaj, Franc pa spomladi 1996 na borzo dela. »Najprej sem bil prepričan, da bom po dveh letih šel nazaj v službo, vendar se je vse obrnilo,« pravi danes 57-letni gospodar trdne in uspešne kmetije. Franc namreč ni človek, ki bi doma sedel križem rok in čakal, da bo služba padla z neba. Z ženo Milico, ki je imela doma svojo šiviljsko delavnico, sta začela razmišljati o delu na kmetiji njenih staršev, kamor se je Franc priženil. »Zemlje ni bilo veliko, osem hektarjev, takrat smo redili nekaj govedi in prašičev. Stari svinjski hlev se je začel podirati in postaviti sva morala novega. Po temeljitem premisleku sva se odločila, da kmetijo usmeriva v prašičerejo. Takrat se je zdelo, da je to perspektivna panoga in verjela sva, da nama bo uspelo,« se začetkov spominja 54-letna Milica.

Za naslednika se ni bati

Franc se ob vprašanju, kako sta začela strojnik in šivilja, ki o prašičih nista vedela nič, razen tega, da so okusni na krožniku, samo namuzne: »Kupila sva knjigo o prašičereji in se začela učiti. V tem priročniku (pri tem pomaha s knjigo, op. p.), ki je še danes naša biblija, sva našla pravzaprav vse, kar moramo vedeti pri tej dejavnosti.« Delo sta si razdelila povsem spontano: »Milica je vedno govorila, da bi rada delala v pisarni Dejal sem ji: 'Zdaj jo pa imaš, pisarno.' In je prevzela vodenje papirjev, ki jih ni malo, ter prodajo. Jaz se bolje znajdem v hlevu, pri živalih,« pravi Franc.

Tudi za 26-letnega sina Alena, ki je bil v času, ko so starši začeli postavljati kmetijo na noge, najstnik, je bilo povsem samoumevno, da se bo pridružil družinskemu podjetju. »Ko je leta 2010 diplomiral na fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru, sva mu dejala: 'Glej, midva še zmoreva sama, lahko si vzameš nekaj časa, poiščeš službo ...' Pa je odločno odvrnil: 'Ne razumem vaju, stotine slovenskih kmetov tarna, ker nima naslednika, vidva pa me podita v službo!' Tako je ostal doma, se zaposlil na kmetiji in nikoli več nismo govorili o tem,« zadovoljno pove Milica. Prevzel je obdelovanje zemlje, ki je imajo danes že 24 hektarjev, in vsa strojna dela. Oče z neprikritim ponosom pove, kako je Alen skrben pri delu in kako ima urejene traktor, druge stroje in orodja. In res je njihov traktor videti, kot da bi se z njim vozil le po vasi, ne pa po blatnih njivah. V zadregi sem priznala, da je še moj avto bolj umazan.

Plemenska čreda

»Kot sva dejala, začela sva na osmih hektarjih, potem pa sva zemljo počasi dokupovala. Danes je imamo toliko, da pridelamo skoraj vso hrano, ki jo potrebujemo za naše prašiče, razen v izrednih okoliščinah, kakršne so bile ob letošnji suši, ko smo morali dokupiti kar 40 ton koruze,« pove Franc.

Kmetijo sta že na začetku usmerila v vzrejo plemenskih mladic. Najprej sta jih kupovala, kmalu pa sta začela lastno vzrejo plemenskih živali. »Začela sva sodelovati s selekcijsko službo na Ptuju, ki deluje v sklopu biotehniške fakultete v Ljubljani. Že leta 2002 smo vzpostavili vzrejni center za vzrejo plemenskih mladic s pedigrejem. Naša osnovna plemenska čreda šteje okoli 40 čistopasemskih mater, ki jih načrtno križamo, in dva ali tri merjasce za razplod. Vseh živali je v hlevih okoli 400, prodajamo predvsem breje svinje,« pravi Franc, ki je kljub temu da njihovi kmetiji zaenkrat gre dobro, zaskrbljen nad stanjem prašičereje v državi. »Ko smo začeli, je bila samooskrba s svinjino v Sloveniji 70-odstotna, danes je le še 25- do 30-odstotna, čeprav je slovenska reja na visoki evropski ravni.«

Da bi to raven dosegli, je seveda potrebno nenehno učenje in sledenje novitetam, kar pa Kacijanovim očitno ne dela težav. Tako jim bo kmetija, ki niti za naše razmere ni velika, kaj šele za tujino, še naprej dajala zanesljivi kruh. »Nimamo veliko, imamo pa vsi trije plačo in spodobno živimo,« pravijo v en glas.