Po letih prerekanja, koliko vrst kapitalizma obstaja, je nekako obveljalo, da obstajata vsaj dve. Ameriška in nemška. Prvi naj bi bil bolj tekmovalen, drugi pa bolj koordiniran. V ZDA naj bi bilo bolj poudarjeno načelo svobodne konkurence, na stari celini pa naj bi se nekatere reči zmenili tudi mimo pravil odprtega trga, na katerem lahko vsakdo svoje izdelke in storitve ponuja po najprimernejši ceni. Učenjaki trdijo, da se je v zadnjih letih pojavil tretji model, model državnega kapitalizma. Ne gre za kapitalizem, ki bi obstajal le v nekdanjih socialističnih državah, na Kitajskem ali v Rusiji. Državni kapitalizem je značilen tudi za nekatere arabske države. Celo na Japonskem se najde kakšna orjaška korporacija, ki je v državni lasti. In državnemu kapitalizmu gre – vsaj ponekod – nenavadno dobro.
In še kakšna verzija kapitalizma bi se našla. Govorijo, denimo, o mediteranskem kapitalizmu, ki je značilen za Italijo, Francijo, Španijo. V tem modelu so osebne povezave še pomembnejše kot pri Nemcih.
Vrste kapitalizma pri nas
Lahko v eni državi obstaja več kapitalizmov? Ker je Slovenija dežela, v kateri se Sredozemlje meša z alpskim svetom, na vzhodu pa se svet spremeni v panonsko ravnico, lahko na majhnem geografskem prostoru srečamo pestre oblike kapitalizma. Dolenjska, recimo, je precej tekmovalna. Krka in Revoz sicer obratujeta v Novem mestu, hkrati pa živita na velikem trgu, ki se začenja nekje v Vladivostoku, končuje pa na Tahitiju. Recimo, da imajo v Novem mestu kompetitivni tip kapitalizma. Če hočejo prodati zdravila in twinge, morajo kupca prepričati, da so ugodnejši od Bavarcev ali Američanov.
V Ljubljani prevladuje – kot v Pekingu, Singapurju ali Moskvi – državni kapitalizem. Gorenjska je spet zgodba zase. Dela v navezi. Najznamenitejši gorenjski gospodarski pojav je v ljudskem jeziku dobil naziv gorenjska naveza.
Za kaj gre pri navezah? Za prepletenost. Banka je pomembna lastnica industrijske korporacije, ki ima pomemben delež v zavarovalnici, ta pa je pomembna lastnica banke. Ali pa gredo povezave v obratno smer. V ameriških korporacijah je dolgo časa veljalo, da imajo tudi največji delničarji v rokah zelo majhen odstotek delnic neke korporacije. V Nemčiji pa imajo največji delničarji pomembne deleže. In pri naših navezah – Gorenjska je le najbolj znana – so stvari podobne.
Gorenjci, torej. Štirje glavni igralci obstajajo: kranjska Sava, Gorenjska banka, Merkur in NFD. NFD sicer ni gorenjska firma, sedež ima v Ljubljani, na Trdinovi ulici, v neposredni bližini policijske postaje, vendar je tesno sodelovala v gorenjskih gospodarskih manevrih. Članice naveze so imele svoje direktorje. Janez Bohorič, prekaljeni maček slovenskega gospodarstva in nekoč tudi politik, je vodil Savo. Hkrati pa smo ga lahko zasledili v številnih nadzornih svetih. Zlatko Kavčič je bil šef Gorenjske banke. Hkrati pa je bil član nadzornega sveta NFD in Merkurja. Bine Kordež je vodil Merkur. Stane Valant, nekdanji bančnik, pa je vodil NFD. Hkrati je sedel v nadzornih svetih Save, Etola, hotelov Bernardin, Krke, Petrola, Mercatorja, Ljubljanske borze … Vodil je tudi smučarsko zvezo, športno organizacijo, ki je zaradi uspehov smučarjev in letalcev spravljala narod v veselje.
Člani naveze so si pomagali, ko so stvari šle dobro. Ko pa se je začelo zapletati, so drug drugega lovili v zanke prelomljenih obljub in praznih zavez. Včasih so se med seboj tudi grdo sprli. In se v navezi borili za primat. Če pa se je pojavil projekt, pri katerem bi lahko sodelovali, so na prepir pozabili. Naveze stremijo k temu, da bi vsi skupaj osvojili kak vrh. Morda Abanko. Ali pa, da bi se ob asistenci naveze Abanka združila z Gorenjsko banko.
Podjetja so bila medsebojno lastniško povezana. Direktorji so sedeli v istih nadzornih svetih. Včasih so bile stvari postavljene tako, da so nadzirali drug drugega. Ena od definicij pravi, da elito sestavljajo ljudje, ki drug drugemu umivajo roke.
Nova imena, stare povezave
Potem so začeli pomembni člani naveze odpadati. Zlatko Kavčič se je umaknil z vodstvenega položaja iz osebnih razlogov. Bine Kordež se je moral umakniti po spodletelem manevru z menedžerskim prevzemom. Ob koncu leta 2010 je kranjska Sava objavila, da se je nadzorni svet sporazumel s predsednikom uprave Janezom Bohoričem, da predčasno konča mandat. In pred dnevi je tisk objavil, da je nadzorni svet odstavil še šefa NFD Holdinga Staneta Valanta. Naveza vodilnih ljudi je zgrmela. No, ne povsem. V resnici so se stara imena zamenjala z novimi. Naveza še obstaja, le da so v njej manj znane osebe.
Ilustrirajmo: Miha Dolinar iz Save nadzira NFD Holding, Stanislav Valant pa je nadzornik v Savi. Antonija Pirc iz Save nadzira posle v Merkurju. Franci Strajnar iz Save nadzira Abanko, Miha Resman in Mojca Globočnik pa Gorenjsko banko. Merkur nadzira tudi Matevž Slapničar iz Gorenjske banke. Antonija Pirc iz Save in Valant iz NFD Holdinga skupaj nadzirata hotele Bernardin. Vanja Jeraj Markoja iz Abanke pa nadzira Merkur.
In ker je nadzorni svet NFD Holdinga odstavil Valanta, se bodo vrvice, ki povezujejo gorenjsko navezo, še nekoliko zapletle. Ali pa bodo vrvice povezovale nove ljudi.
