Običajno si v mladosti izberemo poklic, ki ga poznamo, in včasih, če sosed popravlja avtomobile, se tudi preizkusimo. Danes 39-letni Alojz Novak iz Šentjerneja si je v mladosti zamislil, da bo avtomehanik. Pa se je uštel. Leta 1996 se je s prijatelji po naključju znašel na ovčarski kmetiji v Starem Bregu pri Kočevju, kjer je bilo državno tekmovanje v striženju ovac. »Takrat sem precej kolesaril in vadil borilne veščine, zato sem bil v kondiciji, pa sem poskusil.« Že po dveh ovcah je spustil škarje iz rok: »Najprej se mi je zdelo preprosto, a sem po dveh ovcah odnehal, bilo je utrudljivo.«
Pa se ni vdal: »Kljub temu me je opravilo zanimalo, saj ni v mojem kraju tega nihče počel, v tem sem videl prednost.« Naslednje leto je šel na tekmovanje in bil predzadnji. Tretje leto se je uvrstil na sedmo mesto, leta 1999 pa je prvič zmagal. Potem je bil deset let zapored državni prvak. Leta 2010 ga je premagal Andrej Skebin, a mu je leta 2011 vrnil. Nato je Skebin zmagal tudi leta 2012, toda letos ga je v Ilirski Bistrici konec septembra spet premagal in že 12. zasedel prestol najboljšega strižca v Sloveniji.
298 v enem dnevu
Striženje ovac v Sloveniji ni kultura kot, denimo, v Angliji, Avstraliji ali na Novi Zelandiji, kjer je strižec ovac kulten, velespoštovan in cenjen poklic. »Lepo je biti prvi na vasi, a želel sem vedeti, kaj pomenim v mestu.« Leta 2006 je sedel na letalo in odletel na Novo Zelandijo, kjer se po neskončnih pašnikih pase 50 milijonov ovac. Uredil si je delo pri skupini 12 strižcev in takoj izvedel, koliko šteje: »V moji skupini je strigel 50-letni možakar, ki je v osmih urah ostrigel 450 ovac. Moj rekord je 298, kar je zelo dobro.«
Kako lahko postaneš dober strižec ovac?
»Moraš biti spreten, v dobri kondiciji, ki jo pridobiš z delom. Na leto jih ostrižem od 2000 do 3000, vendar so naše črede majhne, od 50 do 100 glav, zato delo opravim v dobrem dopoldnevu. Hitrost in spretnost pa pridobivaš tako s številom živali kot z natančnostjo; da potegneš enkrat, in ne dvakrat, bi rekel.«
Plačano delo in svoboda
Cena striženja ovce se v Sloveniji vrti okoli 2,5 evra, z nego parkljev štiri evre: »Odvisno od količine. Na Novi Zelandiji ali v Angliji je cena dva evra, toda število ovac je neskončno.« Za striženje porabi od 1,5 do 2,5 minute. Novak je delal v Italiji, Avstriji in Franciji, kjer je leta 2005 sodeloval na državnem prvenstvu v Embrunu in si prislužil pokal.
Delo je naporno: »Nimam še težav, toda vedite, da zelo trpi križ, zato strižci od 55. leta naprej počasi nehujejo. Ponekod to primerjajo z rudarjenjem.«
Zakaj se sklanjajo in držijo ovco med nogami, zakaj si ne omislijo mize?
»Sto ali 200 ovac vleči in dvigovati na mizo je naporno, zmanjkalo bi moči za striženje, poleg tega žival ni pri miru in bi potreboval pomočnika, kar stvar močno podraži. Verjemite, da je vse do potankosti naštudirano,« odgovarja Alojz Novak, 172 centimetrov visoki možak. »To je idealna višina, sem pa srečal učinkovitega strižca, ki je tehtal 115 kilogramov.«
Sezona pri nas traja od marca do oktobra, nekaj malega dela je še novembra in decembra, potem je zatišje vse do marca. »Zato si moraš v osmih mesecih zaslužiti za celo leto, kar pri nas ni tako preprosto, zlasti v zadnjih dveh letih, ko se ovčereja opušča.« Kljub vsemu ima Novak nekaj, česar večina nima: »Nimam službe, strižem ovce, a nihče mi ne hodi po glavi.«
Ostali smo pri ražnju
Ovčereja v Sloveniji je v upadu. Pred tremi leti je po slovenskih pašnikih blejalo čez 120.000 ovac, danes menda le še 90.000.
»Vem za 35 kmetov, ki so v zadnjih dveh letih opustili ovčerejo.« Zakaj? Z izjemo projekta ohranjanja avtohtonih pasem istrske pramenke, bovške ovce, belokranjske pramenke in jezersko-solčavske ovce slovenska kmetijska politika o reji drobnice ni nikoli razmišljala strateško.
Ohranjanje avtohtonih pasem je vsekakor lepa poteza, a, kot kaže, ne daje učinka. Hud problem je, da ovčarji nimajo kam prodati janjcev. Odkupna cena očiščenega na trgu morda doseže 5,5 evra za kilogram, klavnice v najboljšem primeru plačajo 4,2 evra. V Avstriji rejci prodajo janjce za sedem evrov.
Po mnenju poznavalcev je morda ključ problema v premajhni teži janjcev, tudi drugih pasem. Slovenski janjci omenjenih pasem tehtajo od 15 do 18 kilogramov, v Avstriji, kjer redijo mesnate pasme, od 20 do 25 kilogramov.
Slovenski so primerni za raženj, iz mesa težjih pa kuharji že kaj bolj finega scmarijo. Poleg vsega se nismo pri nas nikoli navadili na ovčetino, češ, to je bolj stvar južnjakov. Čeprav velja za najbolj zdravo meso.