Štiri dni sem zdoma, pa je že vse narobe. Z zamudo izvem – ker me še ni srečala pamet, se pravi, pametni telefon –, da je na prijateljski nogometni tekmi Argentina : Slovenija Messi skoraj bruhal, na trobojnici naših navijačev izseljencev se je ugnezdil plavi domobranski orel, Cerarjeva stranka pa je v javnomnenjski anketi Dela prehitela vse, ta velike in ta male. Zamudil sem tudi referendum o odpiranju in zapiranju arhivov, ampak imam opravičilo: bil sem na strokovni ekskurziji, in kolikor mi je znano, potovanja niso organizirali strici iz ozadja, da bi nas speljali stran od volišč.
No, turnejica po Slovaški, Češki in Poljski vsekakor ni bila stran vrženi evri, krone in zloti. Slišali smo veliko koristnega, med drugim smo znova izvedeli, kar smo sicer že vedeli – da se nam te tri slovanske sestrične nezadržno približujejo. Ne na zemljevidu, jasno.
A mnoge razlike ostajajo. V cenah, na primer. Pivo, glavni orientacijski artikel povprečnega slovenskega potrošnika na tujem, je v tamkajšnjih gostilnah še zmeraj precej cenejše kot pri nas. Pol litra zlatega bažanta, kozla, žubra, žywieca, črne hore, klaštra ali budvarja stane v Bratislavi, Krakowu, Olomoucu ali Brnu manj kot evro. Preverjeno. Tudi kepičko »prave chorvatske zmrzline« (pravega hrvaškega sladoleda) ponujajo češki slaščičarji ob gradu Lednice, turističnem biseru južne Moravske pod Unescovo zaščito, za manj kot evro drobiža.
Bistvena razlika, recimo med Slovenijo in Slovaško, pa je, da so tam tujci pokupili že res veliko podjetij, tudi medijskih hiš. Kolega iz Bratislave se je malo postavil, češ, mi smo neodvisni dnevnik s tujim lastnikom. Seveda je super, da se ta ne vmešava v vsebino novinarskega dela, manj super pa je, da od urednika zahteva, da niža in niža stroške. Odkar je kriza, se je moral naš sogovornik odkrižati že 25 odstotkov sodelavcev. Tujec je prišel predvsem zaradi velikega dobička in ne resnice, smo spoznali na ekskurziji.
Dokler se bodo Slovaki približevali nam, ni panike. Groza bo, ko se bomo mi preveč približali njim.
