Če je kdo mislil, da bo ameriški poslovnež srbskega rodu Milan Mandarić, ki je v zadnjih mesecih pri nas najmanj tako znan kot predsednik države, če upoštevamo, koliko prostora in časa v medijih zaseda, v Ljubljano prinesel ogromen sef denarja in brezmejno trošil, da bi bil slovenski prvak z nogometaši Olimpije, se je pošteno zmotil. Že sam je od začetka poudarjal, da je prišel z namenom, da iz padlega velikana slovenskega nogometa ponovno ustvari ponos športne Ljubljane in žogobrcarske Slovenije z vlaganjem v klub, ne pa tudi z neskončnimi donacijami ali prispevki druge vrste.
Za Olimpijo je ocenil, da bi lahko bila njegova izjemno profitabilna investicija, seveda pa pri vsem tem ni izključil niti poslovnega tveganja. Ravno zato je pozimi donosno prodal dva igralska bisera, ki bosta v seštevku blagajno Olimpije, ki jo upravlja izključno Mandarić, napolnila z devetimi milijoni evrov. Groba ocena je, da je MM od lanskega poletja v ljubljanskega prvoligaša vložil vsaj osem milijonov evrov; štiri za prevzem upravljanja kluba od Izeta Rastoderja in še štiri za šampionsko sezono, katere zaključni vrhunec bo to soboto z zadnjo tekmo na stadionu v Stožicah. Takole čez palec bo Mandarić po uvodni sezoni na pozitivni ničli zaradi zimske prodaje Andraža Šporarja in Ezekiela Hentyja.
Zdaj je šef Olimpije na neke vrste novem začetku, saj mora za nove investicije v zmajevo gnezdo spet dobiti sveži denar. Tu bo spet trčil na nezadovoljstvo navijačev, ki bi radi v novi sezoni, ki se bo začela s kvalifikacijami za ligo prvakov, v moštvu videli vse najboljše igralce iz te sezone, priključile pa naj bi se jim še vrhunske okrepitve. Toda Mandarić si je zagotovo postavil zgornje meje, do koder bo trošil, pardon, investiral denar, ki bo šel za odškodnine in plače igralcev. Zdaj, ko je postal prvak, pričakuje, da se bodo ustrezno odzvala tudi ljubljanska in druga podjetja, ki bi lahko prepoznala priložnost za dolgoročnejše sodelovanje pri vrhunskem športnem projektu. Samo tako bo lahko Mandarić nekega dne dobil potrditev, da je Olimpijo kot prvaka in zgleden evropski klub vrnil navijačem in mestu Ljubljana, ne da bi se pri tem zmrdoval nad končno bilanco.
