ŠKOFJA LOKA – V petek, 25. maja, je bil lep dan. V spominu nekaterih nekoč prav poseben dan, ki je govoril o mladosti. Tudi na Sorškem polju je pretekli petek dišalo po mladosti. Veter je kuštral žitna polja, na večer se je s severa priklatil osameli nevihtni oblak, zato je bilo nebo ob zahodu prav posebno magično, povedo domačini iz starodavne fare Sv. Duha. Še zadnji sprehajalci med polji so se odpravljali proti domu.
Tudi 46-letni Janez Potočnik iz Sv. Duha 155 se je skupaj z ženo Ivano in s 15-letno hčerko Špelo sprehajal med polji. Ko je začelo grmeti, je bila družina kakšnih 100 metrov od kozolca, kjer kmet hrani velike okrogle bale sena in slame.
»Na nebu je bil le en oblak. Le petkrat je zagrmelo, nato je treščilo in ubilo nesrečnega Janeza,« pove domačin Andrej Uršič, ki se je pripeljal mimo s kolesom. Kot kažejo sledi, ga je strela takoj pokončala, medtem ko sta žena in hči v šoku pritekli v vas po pomoč.
Telo se ni več zbudilo
Upokojena medicinska sestra Erika Potočnik je sedela v kuhinji, ko je nenadoma potrkalo na vrata.
»Zaropotalo je. Ko sem odprla vrata, je pred vrati stala Ivana, me prestrašeno gledala in se v istem trenutku pred mojimi očmi sesedla. Za njo je Špela begala sem ter tja, prizadeto odkimavala z glavo in ihtavo govorila: 'Jaz sem ... Jaz sem ... Jaz ...'«
Pritekel je sosedov fant in ji povedal, da Janez leži na poljski cesti.
»Sedla sem na kolo in – kolikor mi še dajo noge – gonila do nesrečnika.« V življenju je videla marsikaj, a nikoli ni pomagala ponesrečencu, ki ga je zadela strela.
»Negibno je ležal na tleh. Očistila sem mu dihalne poti in mu dala umetno dihanje, fantu sem povedala, kako naj ga oživlja.«
Erika je bila zadihana, a poskusila je vse, kar je bilo v njeni moči. Minute so tekle, sosedov fant je pritiskal z rokami na prsni koš in upal, da bo začutil izdih. Erika je spet in spet poskušala nesrečniku vdihniti življenje.
»Pihala sem, kolikor sem mogla, a ni bilo nič, kot bi pihala v prazno.« Janezovo športno telo se ni več zbudilo.
Na polju leži ljubi brat ...
Oče že omenjene Špele in 12-letne Katjuše, ki v petek za čuda ni šla zraven na sprehod, je bil mojster izmenovodja v Jelovici, povedo domačini. Rad je igral nogomet in namizni tenis, zato je bil v dobri kondiciji.
»Pogosto je ob petkih popoldne odhitel na vaško igrišče,« nam pove brat Miran Potočnik. »Slišal sem strelo, kako je udarila po polju. Kmalu zatem je pritekel sosedov fant in mi povedal, da sta v vas na smrt prestrašeni pritekli bratova žena in hči. Nato je dodal, da na polju nekdo leži.«
Miran je ostal miren, ni pomislil na brata.
»Sklepal sem, da ga ni doma, da je odšel na kakšno tekmo, kot je pogosto počel prav ob petkih.«
A v petek Janez ni odšel na tekmo.
»Stopil sem iz hiše in na dvorišču zagledal bratov avto ...« Takrat ga je stisnilo. Prvič je pomislil, da na polju morda leži ljubi brat.
Erika in sosedov fant sta ga oživljala več kot deset minut, ko sta zaslišala sirene. Vaščani so stali ob cesti in usmerjali rešilca, reševalci so hitro začeli postopek oživljanja ... Morda pa bo ... A tudi oni so po nekaj minutah umirili tempo, Janez se, žal, ni odzival.
Medtem je Špela brezglavo begala sem in tja, vaščani so pazili nanjo, nato so reševalci odpeljali v Ljubljano tudi njo in njeno mater.
Prelepo, da bi trajalo
Oglasili smo se pri Potočnikovih. Nesrečna mati Frančiška, ki je sredi Sorškega polja izgubila sina, je nemo listala po družinskem albumu in nam kazala fotografije družine. Katjušin rojstni dan, ko mala deklica upihne svečke, oče Janez ves nasmejan. Pa fotografija z morja, pa Špelin rojstni dan izpred nekaj let ...
Nato Frančiški pade roka na mizo in nemo obleži. Zazre se skozi okno in tiho izreče: »Zakaj? Smo se imeli prelepo, da bi trajalo?« Na licih le tiha solza. Kot pravijo starodavne izpovedi, ni večje nesreče za mater v življenju od izgube sina. Pravijo tudi, da matere ob tem malo jočejo. Na obrazu se jim izriše milina, podobna tisti, ko so povile sina in se mu milo nasmihale v zibelki. Le da je ta milina ujeta v globoko žalost, kjer tudi solz ni več. Tak trenutek materinstva je za večno upodobil slovenski slikar Tone Kralj v sliki, na kateri se žalostna mati sklanja nad umrlim sinom pilotom. Pozdravili smo, mati Frančiška je le zašepetala.
Le madež krvi
Sorško polje je strelno območje, pravijo meteorologi.
»Tu nam sekajo strele kot v peklu,« pove kmet Štefan Porenta, ki je Janeza dobro poznal. Pripeljal se je čez polje po poti, kjer ga je ničkolikokrat srečal z družino na sprehodu. »Pred šestimi leti je tudi pri nas treščilo v kmetijo, gospodarsko poslopje je zgorelo do tal.«
Janeza je strela ujela sredi polja, kakšnih 100 metrov od kozolca, ki je sicer v teh primerih strelovod. Kozolec je višji, a iskra z neba je poiskala Potočnikovo družino in ga zadela v srce. Kot je povedala Erika, je imel le ožganino na prsih, na cesti pa je ostal le za otroško dlan velik madež krvi poleg nekaj pomečkanega žita.
