Stražišče in gasilci v 
strahu pred požarom

KRANJ – Ta teden je že drugič v zadnjih mesecih zagorelo v industrijski coni Laze na robu Stražišča pri Kranju. Na območju stare opekarne so kranjski poklicni gasilci skupaj s prostovoljnimi kolegi iz Stražišča in Bitenj ogenj v zabojniku sicer hitro zadušili, ob tem pa raje ne razmišljajo o tem, kaj bi se zgodilo, če bi plameni zajeli še tam blizu shranjene vnetljive tekočine. Zanesljivi vir iz gasilskih vrst nam je pojasnil, da bi bilo gašenje zaradi posebnega, alkoholno obstojnega penila izjemno drago, med obširnejšim požarom bi utegnilo nastati veliko strupenega dima, sledila bi evakuacija bližnjih stanovalcev ... Na potencialno nevarnost že osem let opozarja tudi Iniciativa za zeleno Stražišče.

Ostajajo pri peticiji

Motorja iniciative sta Marko Špolad, sicer profesor matematike na škofjeloški gimnaziji, in upokojenec Rafael Šumi. Po vseh teh letih sta že vidno naveličana opozarjanja: »Tu nastaja čedalje večja ekološka bomba, in to tik ob območju Nature 2000! Bojimo se onesnaženja – tako zraka kot pitne vode. Vsa naša opozorila so doslej naletela na gluha ušesa, saj se v osmih letih, odkar glasneje opozarjamo na potencialno nevarnost, ni čisto nič premaknilo na bolje.«

Marko Špolad doda: »Morda bi se morali lotiti bolj gverilskih posegov, denimo zapore ceste. A zdi se mi, da krajani takšnih posegov ne bi podprli, saj je Stražišče bolj ali manj spalno naselje. Ljudje se bojijo za službe, bojijo se moči kapitala. Pod peticijo, s katero smo pred nekaj leti opozarjali na potencialno nevarnost, so se sicer podpisali, kaj drugega pa jih večina ni pripravljena storiti.«

Sogovornika, doma v Ješetovi ulici, povzameta tiste točke, na katere že dolgo opozarjata: v bližnji coni Laze ni ustrezne komunalne ureditve, območje bi bilo treba temeljito očistiti, urediti bi bilo treba čistilno napravo in poskrbeti za promet. Kot opozarjata, se skozi naselje, na poti do cone ali od nje, od jutra do večera valijo težki tovornjaki – prvi med njimi po Ješetovi menda zapeljejo že ob 2. jutranji uri. Povrhu, nadaljuje Špolad, se zaradi nedavnih dogodkov zdaj bojijo še požarov: »Živeti tukaj preprosto ni več lepo. Treba bi bilo raziskati, koliko bolezni je med krajani, saj je v neposredni bližini še daljnovod. Zdi se nam, da je Stražišče postalo kloaka Kranja. Namesto da bi industrijo naselili na območja propadlih kranjskih tovarn, so nam jo postavili pred nos.«

Mrtvi potok

»Dokler tu niso postavili cestnih grbin, se je zaradi gostega prometa zgodilo veliko prometnih nesreč. Zdaj so sledi težkih tovornjakov vidne na naših hišah, saj se v fasadah pojavljajo razpoke, omet ponekod odpada, znižuje se vrednost nepremičnin,« opozarjata krajana, ki živita tik ob prometni cesti do industrijske cone, a tudi do ene od najbolj priljubljenih izletniških točk Kranjčanov – do Jošta. »Politiki se tako radi slikajo na Joštu, le nekaj metrov stran pa imajo ekološko bombo,« še navržeta, ko beseda nanese na domačinom ljubi kucelj.

Šumi se spominja, da so še pred okoli tridesetimi leti v potoku, ki se vije pod nekdanjo opekarno, živeli raki, otroci so tam lovili ribe. »Zdaj v njem ni več življenja. Voda je enkrat črna, drugič rdeča, tretjič polna nekakšne pene,« pripoveduje Šumi, medtem ko se bližamo potočku. Obrežje je polno odvrženih salonitk, v potoku so zadnje počivališče našle številne avtomobilske pnevmatike, tam je končala večja kletka za male živali, zraven je še plastična kanta, v kateri je bilo nekdaj shranjeno kdovekaj. V smrdljivem potoku so nekakšne sive strukture, ki vodo, ko jih sogovornik podreza s palico, obarvajo v črno. »Grozljivo! Že nekaj časa nisem šel do potočka, a take svinjarije nisem pričakoval,« Rafael Šumi razočarano in nemočno komentira.

.