Stranka SN

Jasno, časopis delamo za bralce. Brez vas ne bi bilo nas. Smo družina, daleč največja tovrstna pod Alpami, vsak dan se nas ob Slovenskih novicah zbere 336.000 Slovenk in Slovencev. Tako je te dni pokazala nacionalna raziskava branosti slovenskega časopisja. Toliko nas je, ker se čutimo, ker živimo drug za drugega. Ker si zaupamo, ker vemo, kaj pomenijo besede stiska, krivica, beda, obup. Slovenske novice so glasnik malih ljudi, često tudi njihovo upanje. Prepogosto edino.

Berem enega izmed mnogoterih pisem, vsakodnevno naslovljenih uredništvu. Zapisane besede skelijo, še bolj občutena nemoč. Tako svojo usodo oznanja Tomaž: »Smo štiričlanska družina z dvema še ne šoloobveznima otrokoma. Ker sem bil v prejšnjem letu zaposlen, smo po izračunu centra za socialno delo prekoračili družinski proračun za 0,12 odstotka, konkretno za 2 evra. In tako ostali brez otroškega dodatka ter plačila vrtca. Izgubili smo vse pravice, ki pa bi jih imeli, če bi bil na zavodu za zaposlovanje. Ne vem, ne vidim, kako preživeti. Na koga se še sploh lahko človek v tej naši pokradeni državi obrne?«

Država je lahko srečna le toliko, kolikor so srečni njeni državljani. Slovenija je torej nesrečna. In tudi zato je lani iz nje kdo ve kam pobegnilo kar 7800 njenih državljanov. Njenih hčera in sinov. Natanko 5539 več, kot se jih je lani priselilo. Odhajajo, ker so ponosni. Ker tod ne vidijo svoje prihodnosti. Ker nočejo ožigosani stati v vrstah pred rdečimi križi in karitasi. Ker jim je dovolj krivic in puhlih obljub. Se je nemara kateri od politikov med nedavnim junijsko-julijskim dobrikanjem volivcem spomnil, da bo Slovenija čez nekaj desetletij država brez Slovenk in Slovencev? Eni bodo izumrli, drugi odšli. Po kruh, po preživetje.

Tomaž ni osamljen. Njegovo usodo si delijo stotisoči. Taki, ki jih ne zanimajo levi, desni, sredinski, desnosredinski, sredinskolevi, levodesni itd. Zanje nimajo ne časa ne moči. Tudi ne volje. Združujejo pa jih zgodbe. Take, kot jih pišejo Novice. Si predstavljate, da nas 336.000 ustanovi svojo stranko? Če drugega ne, bi besedi ponos in pravica v Sloveniji pisali z veliko začetnico.