Če ne bo čudeža, bo v sredo štrajk. Tistih seveda, ki imajo sindikate. Kar pomeni, da imajo tudi službo. Celo državno, torej vsaj do penzije. V nasprotju s sto in več tisoč onih, ki niso mogli stavkati, stečaji so jih čez noč poslali na sončno upravo, kjer pa ni ne sindikatov ne Semoliča, Štruklja, Mlakarjeve, Zorka, policista Petroviča, Verka, Ščernjavića, onih pač, da bi se enako pravičniško potegnili tudi zanje. Ali prosto po lordu Byronu: Si sploh lahko zamišljate življenje, ako bi svetu vladala zgolj in edinole pravica? In bi jih denimo imeli tudi v naši državni upravi nekaj tisoč na minimalni plači? Pa na potnih stroških in dopustih, kot zvečine veljajo v gospodarstvu? Uf!
Ne dvomim, da bo beseda pravica v prihodnjih dneh največkrat izustena. V njenem imenu bodo pač stavkali državni uslužbenci. Resda slišim, da nekaj malega tudi zato, ker imajo že vsaj 10 dni natisnjene plakate, s katerimi bodo pozivali k štrajku. Denar se ja ne meče skozi okno. Tudi to je pravica. Kot ona do strokovnega izpopolnjevanja ravnateljev po afriških safarijih in eksotičnih azijskih ekskurzijah. George Noel Gordon Byron je že vedel.
Sreda torej ne bo niti malo navaden dan. Lahko se ga bomo po mili volji nacugali in z avtom trikrat – če se nam prej seveda ne bo dokončno zavrtelo – cikcakasto obkrožili stoječega policista, ki nam bo štrajkajoče salutiral v pozdrav. Cveteli bodo črni zakoli, čez hrvaško mejo bomo lahko za potrebe skorajšnjih počitnic tovorili zaloge svežega in predelanega mesa, do zdravnikov bomo prišli mimo stavkajočih sester, posebno veselje bo gledati mladež. Šolarji in dijaki bodo sredi tedna rešeni skrbi, da jih doleti kak cvek ali ukor, najmlajši bodo namesto v vrtcu ostali v toplem objemu staršev. Celo zapornikom se obeta nepozabna sreda, ni vrag, da komu ne bi uspelo mimo stavkajočih paznikov v 'lajf' na oni strani žice. Resnici na ljubo: katera od posledic srede zna biti manj vedra. Zavoljo štrajka v Sovi bodo ob delo in plačilo denimo vsakovrstni honorarni špiclji.
Ne se po vsem tem čuditi, zakaj zaključujem z Georgeem Bernardom Shawom, ki je njega dni vzkliknil, da nemudoma potrebujemo nekaj norcev. Češ, poglejte, kam so nas spravili ljudje zdravega razuma. Ali vsaj domnevno zdravega.
