Štore se počasi odkrivajo

Večini krajev, ki ležijo ob pomembnih prometnicah, je usojeno, da jih bodo ljudje poznali samo skozi pogled iz vlaka ali avta. Vse, kar je levo in desno, ostaja skriti svet, veliko lepši od tistega ob železnici, čeprav ima tudi ta svoje posebnosti. Mnogo kmetov pozna Štore po traktorjih, ki so prihajali iz tukajšnjih tovarn. Kadar pridemo v kakšen kraj, navadno najprej vidimo župnijsko cerkev. V Štorah boste najprej opazili železnico, železarno in potem na levi, če se peljete iz smeri Celja, značilne stare hiše, v eni od njih ima prostore občina, za njo pa obnovljeni kulturni dom. Nad železarno stoji zgornje naselje, imenovano Lipa, kjer so šola, zdravstvena postaja, dom starejših občanov, bloki in vrvež vsakdanjega življenja.

Do druge polovice 19. stoletja naselja Štore dejansko ni bilo. Na tem kraju sta stali dve domačiji na severni strani Voglajne in prav tako dve na južni. Območje je spadalo v katastrsko občino Kresnike, ki so jo sestavljali trije zaselki: Kresnike, Lipa in Pečovje.

O nastanku imena kraja obstaja več hipotez. Po prvi naj bi ga poimenovali po posekanih drevesih – štorih. Druga pravi, da je stal ob današnji železniški progi štor mogočnega hrasta, ob njem pa je izviral studenec. Ljudje, ki so hodili tja po vodo, so govorili: Gremo v štor po vodo. Po tretji teoriji, po mnenju zgodovinarjev najverjetnejši, naj bi kraj dobil ime po družini Storr, ki je imela v prvi polovici 19. stoletja v lasti ozemlje, na katerem stoji železarna.

Da so Štore danes znane kot železarski kraj, gre pripisati temu, da so v bližnjih gričih že v začetku 19. stoletja odkrili zaloge rjavega premoga. Iz tistega časa je mogoče razbrati, kako velika je bila železarna že takrat: imela je poslopja, opremo, pisarno, stanovanja, točilnico, rudnik s Frančiškovim in Jakobovim rovom, rudarski dom, železnico, kamnolom, apnenice, priprave za izdelovanje opeke, odporne proti ognju, povezavo z državno železnico, kmečki mlin, hišo v Štorah in pisarno v Celju. V naslednjih letih je podjetje hitro raslo in postalo eno najmočnejših v Spodnji Štajerski. Leta 1878 ga je kupil Karel Neufeld in sedež družbe preselil na Dunaj. V tovarni so izdelovali sivo litino in v pudlarni jeklo. Med prvo svetovno vojno je železarna izgubila svoj trg, a ga je postopoma nadomestila v novi Jugoslaviji. Rudnik v Pečovju in Laški vasi se je v ljudskem jeziku imenoval Perkpau (kar je popačenka nemške besede Bergbau), in to ime se je ohranilo do danes.

Nekoliko višje od tovarne pod hribom je leta 1879 grof Montecuccoli zgradil tovarno nepregorljive kvarcitne in šamotne opeke. Štejemo ga med najstarejše proizvajalce te opeke v srednji Evropi. Šamotna tovarna je začela obratovati leta 1880. Pozneje jo je imel v lasti Peter Majdič oziroma njegovi potomci. Proizvodnja je zamrla po drugi svetovni vojni.

Iz Štor se odpravimo po novi obvoznici proti Svetini ali skozi staro železarno, da boste videli še malo zgodovine. Kmalu iz naselja se pred vami na levi strani odpre čudovita dolina, v kateri leži idilična vasica Kompole s podružnično cerkvijo sv. Lovrenca, ki stoji na robu vasi Kompole in je obdana s pokopališčem. Cerkev je zgradila fevdalna družina Saiffner v drugi polovici 14. stoletja, v pisnih virih pa je prvič omenjena leta 1525. V njej je velik oltar, ki je izdelan v neorenesančnem slogu in ima na sredini kip sv. Lovrenca, na eni strani kip sv. Pavla in na drugi sv. Petra.

Če nadaljujete pot proti Svetini, boste kmalu na levi uzrli cerkev sv. Janeza Krstnika, točno tam, kjer je nekoč stal Prežin, eden redkih starih gradov na južnem Štajerskem, ki ima tudi v nemški obliki ohranjeno prvotno slovensko ime. Izvira iz glagola prežati – lokacija je res omogočala imeniten razgled po dolini Voglajne. O nekdanjem gradu skoraj ni sledi. Ohranjen je še stari, v skalo vklesani grajski jarek, po mnenju nekaterih zgodovinopiscev pa je nekdanji stolp gradu današnji zvonik cerkve sv. Janeza. Pozneje so gradu rekli Prožin in tako je dobila ime Prožinska vas.

V Pečovju je bil doma znani sadjar Miha Vizjak - Pečovšek, v Štorah je otroštvo preživljal pesnik Vladimir Pavšič - Matej Bor, tu je bil doma skladatelj Stanko Pirnat.