V Domu starejših občanov Kočevje, ki je vrata odprl leta 1986, so leta 2005 prvič praznovali sto let ene izmed stanovalcev, Ivane Namlih. Od takrat se jih je v častitljivi klub stoletnikov vpisalo že osem. Še en visoki življenjski jubilej pa bodo praznovali sredi poletja.
Med koreninami doma je bil le en moški, Frančišek Lavrič, ki je leta 2010 med rajne odšel v 103. letu. V začetku decembra lani so 105 svečk na torti upihnili Pavli Cetinski, dve leti manj pa jih šteje Ivana Glad.
Ne le med vodstvom in zaposlenimi, tudi med stanovalci imajo, če se malce pošalimo, glavno besedo ženske. Med 156 jih je namreč 117, moških je le 39. Grč nad 90 let je 25, in med njimi je le en moški. V drugi starostni skupini, od 86 do 90 let, jih je več, in sicer 26 žensk in pet moških. Starih med 81 in 85 leti je 36 oskrbovancev v domu: 32 žensk in štirje moški. Izračun kaže, da ženske v kočevskem domu živijo povprečno 82 let, kar je deset let več kot moški. Je potemtakem ta dom med več kot sto ustanovami institucionalnega varstva prav v vrhu? »Dejstvo je, da naši stanovalci svoja leta spremljajo, se jih veselijo in delajo dobro, kar lahko zase dobrega naredijo. Ja, kakovostno se starajo,« poudarja Lidija Vardijan Žagar, ki dom vodi deset let. Podaljšanje življenjske dobe je treba pripisati več dejavnikom. Nemara tudi izjemnemu čutu vseh zaposlenih do stanovalcev, in to na vseh področjih celodnevne oskrbe.
Prinesel modrost
Ugodje bivanja kroji tudi v zadnjem desetletju lično urejena funkcionalna notranjost stavbe, z zunanjo prepoznavnostjo, ki ji daje oris nastajajoča enota za 48 dementnih stanovalcev. Sožitje z okoljem zelene Kočevske, iz katerega uporabniki črpajo žarke starostne opojnosti, je prav tako dejavnik dolgega življenja domskih starostnikov. Ta namig sicer ni potrjen, a zagotovo, čeprav povedan v kratkih odstavkih, drži kot pribito. »V teh krajih Slovenci točimo najžlahtnejši med v Evropi. Čebele že vedo, da tako čiste paše ni nikjer. Mar niso gozdovi naša druga pljuča?« je ob kozarčku rujnega ob stotem rojstnem dnevu domski tovarišiji razkril Frančišek Lavrič. Kot da je takrat slutil, da bodo naši raziskovalci v lubju bele kočevske jelke kmalu odkrili močne antioksidante, ki naj bi ščitili pred številnimi boleznimi in podaljševali življenje.
Frančišek se je pri 99 v dom pripeljal na kolesu. Prinesel je modrost: »Živel sem pametno in zdravo, čeprav težko, včasih se mi je zdelo, da trpim, revščina nas je dolgo neusmiljeno tolkla, huje od Jezusa, ko so ga pribili na križ. Narava mi je dala vse. Tod okoli je je toliko, da si jo bomo z užitkom, a prosim, po pameti, lahko delili vsi,« je ob poznejših rojstnodnevnih praznovanjih Frančišek učeno poudarjal. In vselej rad prisluhnil Slakovim čebelicam.
Vsako leto je lepo vreme rezervirano za izlete v naravo, od zgodnje pomladi, ko veje nadenejo listje in zdravilno moč v okoliških gozdovih pokažejo rastišča čemaža, pa do pozne jeseni, ko družbica odrine v belokranjske gozdove po prav tako zdravilne sadeže narave, kostanj. Mobilni stanovalci si vselej zaželijo tudi obiska bližjih in tudi malo oddaljenih krajev. Radi brskajo po njihovih posebnostih, najraje zaidejo v kulturne kotičke. Največ dejavnosti, tudi praznovanje jubilejev, družabnih, športnih in verskih obredov, poteka na dvorišču oziroma v prostorih doma. Zelo je izpostavljeno tkanje medgeneracijskih vezi. Še posebno častijo praznovanja rojstnih dnevov. V začetku tedna je bila v sobi, ki jo deli z dvema stanovalkama, te lepe navade deležna tudi Ivana Glad. S šopkom rož so ji voščili direktorica in osebje, domski zborček pa je slavljenki zapel nekaj poskočnih viž. Objem ob 103. rojstnem dnevu sta ji podarila tudi sin in hčerka ter vnuk z izvoljenko. Ivana je z možem v zavetje organizirane oskrbe prišla leta 1992. Po šestih mesecih je postala vdova. Izguba jo je prizadela, a je vzdržala. Ko je še bila pri močeh, je pripovedovala o trpkosti, ki so ji jo naložili otroštvo, odraščanje in borba za vsakdanji kruh. Vse vihre je prestala. Še eno trpežno, a pokončno življenje, ki mu račun izstavlja častitljiva starost. »Poleg vsega naštetega opažam, da starost plemeniti tudi odnos do življenja. Ljudje, ki so pozitivno in optimistično naravnani, živijo dlje,« je z ugotovitvijo postregla Lidija Vardijan Žagar.
