LJUBLJANA – »Vsako jutro en šnopček, pri kosilu pa deci črnega vina, najraje imam terana,« se nasmehne Jožica Eber, ki je v ponedeljek dopolnila okroglih 100 let. »Pa da ne boste zdaj mislili, da ga cukam! Ampak človek se mora imeti rad, mora si privoščiti drobne pozornosti, ki ti polepšajo dan. Vsak dan.« To, pravi, je njen recept za dolgo življenje. »No, predvsem pa za kakovostno življenje,« doda.
Kuha vampe, speče potico
Jožica Eber se je rodila 13. aprila 1915 v Ponikvi. »Prihajam iz istega kraja kot blaženi Anton Martin Slomšek,« ponosno pove. V življenju ji ni bilo postlano z rožicami. Njen oče je umrl v prvi svetovni vojni, ko je bila stara komaj eno leto. Pri rosnih 14 je odšla od doma v belo Ljubljano in tam spoznala svojega moža Eligija Ebra, ustanovitelja znanega ljubljanskega podjetja Krznarstvo Eber, v katerem je delala vse od leta 1948. Po moževi upokojitvi, 1970., je samostojno nadaljevala obrt, štiri leta pozneje, ko je bila stara 59 let, je ovdovela. »Poslovil se je po težki bolezni,« o Eligijevi smrti pove Jožica. »Včasih, ko sem ga kaj pokomandirala in je bil malo hud name, mi je rekel: 'Jožica, kar v dom me daj!' Pa ga nisem dala. Saj v resnici ni hotel iti. Tudi jaz ne bi šla, za nobeno ceno. Največ mi pomeni, da sem lahko doma,« odkrito prizna.
Samostojnost ji ogromno pomeni. Živi v svoji hiši za Bežigradom, pomoči tako rekoč ne potrebuje. »Seveda me pride nečakinja, ki je tudi moja soseda, vsak dan pogledat. Pri sebi imam tudi telefon z rdečo tipko, kamor lahko pritisnem, če bi bilo kaj narobe. Ampak za zdaj kar gre, kajne?« in pogleda nečakinjo Mileno Eber Štimac, ki je po Jožičini upokojitvi, leta 1991, prevzela vodenje krznarstva. Za podjetje zdaj v glavnem skrbi Milenina hči Mateja. »Veste, pred časom, ko smo šli na dopust, me je skrbelo, kako bo, če bo teta kar sama vse dneve. Zato smo poklicali mojo taščo, ki je 20 let mlajša, da bi malo popazila nanjo. Prišla je, pa jo je ravno med obiskom zadela kap, tako da je na koncu teta reševala taščo in ne obratno,« se kislo nasmehne Milena. »Sicer pa je res še zelo samostojna, vsak teden skuha govejo juho, včasih si pripravi vampe in za praznike obvezno speče potico.«
Vsako jutro Novice
Jožica je ostala kljub častitljivom letom zelo aktivna. »Zjutraj vstanem, spijem kavo in šilce žganja pa časopis preberem, da sem na tekočem, kaj se dogaja. Že leta sem naročena na Slovenske novice, rada jih imam,« pove stoletnica. »Nato kaj skuham, po kosilu grem pa obvezno za pol urice počivat. Še ko sem hodila v službo, sem si ob poldne vedno vzela čas zase, to se mi zdi zelo pomembno.« Pove še, kako rada skrbi za svoje rože, teh je v njenem lepo urejenem domu polno. »Na vrtu pa zdaj bolj Milena dela, jaz jo pa pri tem malo pokomandiram,« se navihano nasmehne.
Jožica je ostala dama v pravem pomenu besede, vsak dan je urejena od glave do pet. »Kar povej, teta, da greš vsak teden h kozmetičarki na masažo obraza,« se ji nasmehne nečakinja. »Oh, to pa res. Sem rada lepo oblečena, tako kot sem bila v ponedeljek na zabavi,« se pohvali. Prav na njen rojstni dan so ji namreč domači z Mileno na čelu pripravili zabavo presenečenja. »Usoda je hotela, da smo imeli prav tisti dan modno revijo na Ljubljanskem tednu mode. Po reviji smo jo odpeljali v filharmonijo, kjer so jo pričakali preostali sorodniki in prijatelji.«
Navdušeno pove, da so se zabavali kar do enih zjutraj: »Res sem bila presenečena, ko sem videla vse te znane obraze. Oh, super smo se imeli. Zadnja sva šla domov jaz in zlatar Tomislav Loboda, s katerim sva prijatelja že vrsto let.« Nato z resnejšim tonom doda: »Veste, družina in prijatelji, to je največ vredno. Pa to, da se razumemo med seboj.
Dirkala s ferrarijem
Jožica Eber je za okrogli jubilej dobila veliko daril in presenečenj, še prav posebno pa ji je v svoji oddaji Dan najlepših sanj pripravil znani TV-voditelj Peter Poles. »Najprej mi je njegov kolega Boštjan Romih v studio prinesel sto vrtnic. Nato pa so mi povedali, da grem dirkat s ferrarijem! Veste, hitri avtomobili so mi bili vedno všeč! Tudi sama sem vozila do 82. leta,« pove. Pa jo je bilo med adrenalinsko vožnjo kaj strah? »Oh, kje pa! Pa sva šla kar 260 kilometrov na uro! Super je bilo in zelo zabavno!«
