VRBOVEC PRI DOBRNIČU – »Slabo sem jedla, slabo živela in fino delala,« je na vprašanje, kaj je recept za tako dolgo življenje, z nasmehom na obrazu odgovorila Kristina Lavrič iz Vrbovca pri Dobrniču. V torek je dopolnila okroglih sto let, ki pa ji jih glede na njeno živahnost in zdrav videz nikoli ne bi prisodili. Spomini iz njenega življenja kar vrejo iz nje. Rodila se je v Šahovcu v skromni hišici. »Pri hiši je bilo enajst otrok, jaz sem bila deseta. Mama je umrla pri zadnjem porodu, tudi otrok je umrl teden dni pozneje. Oče je sicer šel s konjem po zdravnika v Trebnje, a ko se je vrnil, je že umrla, stara 48 let. Tako sta skrb za nas otroke prevzela oče in najstarejša sestra, ki je imela 19 let,« je začela nizati spomine iz zgodnjega otroštva, iz katerega ima še vedno pred očmi mamin pogreb v Dobrniču, čeprav je imela vsega dve leti in pol: »Brat me je nesel v naročju. Ker nisem imela čevljev, mi je naredil čeveljce iz blaga, da nisem bila čisto bosa. Ko sem bila stara 16 let, je umrl še oče. Ker nismo imeli denarja, da bi ga pripeljali domov, je pokopan v Ljubljani na Žalah.« Kristina nima več živih bratov ali sester, a tako zavidljivih let niso dosegli, večina nekaj čez 70.
Težko življenje
Ker doma ni bilo kruha, je morala služiti že kot dekletce. Težko je bilo njeno življenje, sploh ker so jo kot deklo izkoriščali, morala je opravljati dela, ki so bila vse prej kot primerna za najstnico. »Ko sem služila v Nemški vasi, sem morala v Temenici prati perilo. In to pozimi, ko se je na reki naredil led. Razbila sem ga in v ledeni vodi drgnila obleke. Roke sem imela kar črne od mraza,« se spominja Kristina.
Kljub temu so njeni prsti še zelo spretni, prosti čas si namreč krajša s kvačkanjem kokošk in piščančkov, s katerimi rada razveseli obiskovalce. Več kot 500 jih je že naredila in nič koliko razdala, njene pletene mojstrovine so romale celo že v Ameriko in Avstralijo. Spletla je nešteto različnih oblačil, od nogavic, rokavic, kap in šalov do zahtevnejših kosov. Pa prtičke je vezla, čas si krajša tudi s poslušanjem radia in z gledanjem televizije. Politika ji ne uide, rada ima narodno-zabavno glasbo, po radiu posluša maše in osmrtnice, po televiziji pa spremlja na primer Eno žlahtno štorijo in resničnostni šov Bilo je nekoč, veliko tudi bere. Vsak dan prebere vse Slovenske novice, ki so pri hiši od začetka, torej 25 let. In to brez očal!
Datume ima v mezincu
Kristina rada obuja spomine na svojo mladost. In na primer natančno pove, kaj se je zgodilo 27. marca 1942. Živela je pri sestri na Ostrem Vrhu, ko so njen dom bombardirali Italijani. »Granate so letele nad hišo kot toča. Potem so okoli požganega doma še ves dan hodili vojaki, jaz pa sem do noči ležala v snegu od strahu. Ker je bil sestrin dom uničen, sem se vrnila k bratu,« je dejala in dodala, da se je že istega leta poročila. Bil je 9. november, pove. Ja, datume ima res v mezincu, najsi gre za rojstne dneve družinskih članov, datume porok ali dogodkov, ki so se ji vtisnili v spomin.
»Moža Antona sem spoznala v Šahovcu, domači vasi. Na orglice je špilal, plesala sem z njim, pa sva se zmenila. Včasih se je po hišah plesalo. Polnih 60 let sva preživela skupaj,« pove in doda, da je umrl pred 13 leti, le štiri mesece pred 92. rojstnim dnem. Po poroki lakote ni bilo več, obdelovala sta 12 hektarjev zemlje, v hlevu je bilo vedno nekaj glav živine, v svinjaku kak prašič. »Živeli smo izključno od kmetije, a morali smo delati vse na roke; orati, kositi. A vsaj kruha je bilo,« se namuzne sogovornica.
Povezana družina
Veliko sreče so Tonetu in Kristini prinesli njuni otroci, Anton, Kristina, Ana in Angelca, ima tudi 10 vnukov in 17 pravnukov. Ob vikendih se radi zberejo in ob njihovih srečanjih je čutiti družinsko povezanost in ljubezen. Kristina živi v hiši s sinom Tonetom in snaho Marijo z družino, ki vzorno skrbijo za stoletnico. Kristina rada pomaga, tudi v kuhinji še kaj postori, pomaga pri pripravi kosila. »Zdaj je res vsega dosti, pravzaprav preveč, jaz pa ne morem jesti. Bolj mehko hrano jem, sicer pa imam najraje domače jedi; žgance, zelje, krompir, paradižnik, juho, solato. Raje imam večkrat po malem, vsak dan pa spijem kozarec vina, ki ga mešam z vodo. Malo za moč. Šmarnico pijem, je čisto bio,« se nasmehne in pove, da težav s križem, tako kot večina v letih, nima, le malo jo trga v ramenih, malo slabše sliši, pa bronhitis ji nagaja ob jutrih, potrebuje tudi tablete za pritisk.
Ko je ob našem obisku s svojimi otroki razmišljala, zakaj je kljub težkemu življenju dočakala tako lepa leta, so bili vsi enotni, da se je tudi veliko gibala. To je namreč zahtevalo življenje. Veliko so morali hoditi peš. Spomnila se je na dan, ko je peš nesla malega Toneta iz Dobrniča v Novo mesto, kjer je bil njen mož v vojski. Ob njenem jubileju je bilo pri Lavričevih veselo. Vaščani so ji postavili mlaj, obiskali so jo številni prijatelji in sovaščani, tudi predstavniki Rdečega križa, krajevne skupnosti, občine … Vnuki in pravnuki so jo razveselili s šopkom iz 100 vrtnic, glavna zabava pa bo v nedeljo, ko se bo v bližnji gostilni zbrala vsa družina.
