Biti pek ni poklic! Biti tak, ki zna sredi trdne noči navdahniti vsakemu hlebcu kruha, vsaki še tako drobni žemljici ali rogljičku košček nasmeha, je poslanstvo posebne vrste. Sobotno jutro se je šele nasmihalo, ko so v pekarni Umnik v Šenčurju fantje in dekleta v belem nadaljevali delo. Končali so vsakodnevno peko, pred njimi pa je bila še velikonočna naloga: najprej je potice umetelno oblikoval in spekel Jure Umnik, ki skupaj s sestro Marcelo nadaljuje družinsko pekovsko tradicijo, sledila je še peka velikonočne šunke v testu.
Dedek Stane je leta 1947 iz Trsta pripeljal etažno peč, letos je napolnila točno sto let svojega, lahko rečemo svetega poslanstva. Najprej ata, nato njegov sin Niko, danes že vnuki s sodelavci noč pred prazniki peči v jutranjih urah ne spustijo k počitku, marveč pripravijo dobrote za vse, ki cenijo okus domačnosti.
Pirhe obarvala v teranu
»Peč je nastavljena na temperaturo 230 stopinj. Vsaka velikonočna šunka v testu je notri uro in pol. Lahko tudi več, da se speče na pravi način. Predvsem potrpežljiv je treba biti,« pove najstarejši pek Jure Cimerman, skoraj četrt stoletja je že pri Umnikovih, čez leto bo dočakal upokojitev.
Marcela Umnik je med peko šunke postorila še eno velikonočno opravilo: pirhe je obarvala v teranu, od vina jajca čez čas dobijo poseben, kristalni sijaj.
»Mami Suzana in oče sta včeraj pozno v noč delala prato ali budelj, ki je poleg osnove s kruhom oplemeniten še z mesninami ter veliko jajci in začimbami. To bo zadnja peka, ki pa jo bo opravil moj oče osebno,« še pove Marcela. Ob petih zjutraj je odprla vrata prodajalne ob pekarni v Šenčurju. Po vasi je zadišalo po nebeško dobrem!
