Prvi, ki so si v okviru svojega planinskega delovanja omislili predhodnico današnje gorske reševalne službe, tako imenovane rešilne ekspedicije, so bili v Kranjski Gori, kjer so se umno zgledovali po že obstoječih organiziranih pomočeh gornikom, ki so jih poznali v nemškem cesarstvu. Junija 1912 so se v gostilni Pr' Vrbaniju sestali gorski vodniki, nosači in domačini iz celotne Zgornjesavske doline ter se pridružili takrat ustanovljeni Rešilni ekspediciji. In kot so imeli plemenito idejo in poslanstvo njihovi pradedje, imajo to, ne da bi kaj spreminjali, kranjskogorski gorski reševalci še danes. »V vsem tem času so številni prostovoljci ob pozivu odhiteli proti domačim hribom, in če lahko verjamemo statistikam, še nikogar niso pustili tam,« je v uvodu v slovesnost, ki je bila v gostilni Pr' Martinu, povedal načelnik postaje GRS Kranjska Gora Andrej Robič: »Zmerom smo delovali po najboljših močeh in v dobro ponesrečenca.« Nikoli se ne bo dalo prešteti ur, dni ter noči, ki so jih prebivakirali v mrzlih naletih snežnih metežev, pa prezeblin in obtolčenih mišic, sploh pa še vedno težko dojamemo trepet domačih in bližnjih, tako ranjencev kot reševalcev, ki čakajo na razplet akcij.
Voz z volovsko vprego zamenjal helikopter
Res, kadar reševalna akcija zdaj poteka ponoči ali v slabem vremenu, se vse skupaj kaj malo razlikuje od akcije v Suhem Plazu pred sto leti, ki je bila menda neposredni povod za ustanovitev prve uradne postaje gorske reševalne službe. Voz z volovsko vprego in konopljine vrvi sta zamenjala helikopter in elektromotorni vitel, doma spleteno volneno jopico in usnjene hlače softshell in goretex, namesto svetlobnih znakov in vpitja na pomoč pa so danes na voljo GPS-naprave in mobilniki. Kot smo izvedeli, se vse spreminja, namesto pastirjev in prvih pionirskih plezalcev zdaj rešujejo množico planincev, turnih smučarjev, gorskih kolesarjev in padalcev, le za gorskega reševalca se ni našlo boljše različice. Vam povemo, zakaj: ker se je pač ne da iznajti, taka, kot je, je vrhunska, boljše se ne more spomniti niti Zgornji.
Kekec, Mojca, Kosobrin in Pehta
Preden smo se Pr' Martinu podali po stoletnem pohodu skozi zaprašene arhive fotografskih utrinkov, smo morali seči po zdravilnih zvarkih tete Pehte, Kekec se je, kot je v njegovi navadi, širokoustil na vse pretege, Mojca je milo zapela Oj Triglav moj dom, Kosobrin pa je že s svojo pojavo na pristne obraze privabil široke nasmehe. Predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije je kranjskogorskim reševalcem za darilo predal dvesto okroglih metrov vrvi, ki jo bodo zagotovo potrebovali v naslednjih reševalnih akcijah, seveda pa ni manjkala niti torta, posebno unikatno pripravljena in okrašena za ta slovesni trenutek, ki je bil neke vrste lep uvod v proslavo delovanja stoletnice naših gorskih reševalcev – ta se bo naslednji konec tedna prav tako zgodila na območju Kranjske Gore.