Sto dni je čas, v katerem se pričakuje, da vsaka vlada pokaže prve oprijemljive rezultate. Ta tradicija izvira iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Vlada ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta je namreč med marcem in junijem 1933 sprejela večino najpomembnejših gospodarskih ukrepov, ki so tvorili znameniti program okrevanja ameriškega gospodarstva New Deal. To je bila ena najpomembnejših prelomnic v ameriški zgodovini, saj je pomenila konec velike gospodarske depresije in začetek velikega ekonomskega okrevanja. V Sloveniji pa po prvih sto dneh nova vlada ne more pokazati nič oprijemljivega.
Besede premierja Cerarja, da je največji dosežek njegove vlade politična stabilnost, so skoraj identične besedam prejšnje premierke Bratuškove, ki je za svojo vlado trdila podobno. Prvo obdobje nove vlade so zaznamovale nespretne kadrovske poteze, saj so v kratkem času zamenjali dva šefa Sove, kandidati za gospodarskega ministra pa so prihajali in odhajali kot potniki na kakšnem letališču. V prvih sto dneh nismo doživeli nobenih konkretnih ukrepov, s katerimi bi vlada pospešila okrevanje gospodarstva. Na srečo so se vsaj razmere na naših ključnih izvoznih trgih toliko izboljšale, da je izvozni del gospodarstva dosegel boljše prodajne rezultate. Vsekakor pa je Cerarjevi vladi uspelo to, kar ni še nobeni pred njo. Z uvajanjem dodatnih dajatev je na ulico hkrati spravila tako sindikate kot tudi delodajalce. Novi vladi je tudi uspelo v samo nekaj tednih izgubiti podporo javnosti, ki bi jo še kako potrebovala za izvedbo nujnih strukturnih reform.
Po zadnjih javnomnenjskih raziskavah vlade ne podpira že 70 odstotkov vprašanih. Še bolj skrb vzbujajoče pa so ocene anketirancev, kakšno bo gospodarsko stanje čez pol leta. V raziskavi agencije Episcenter je skoraj 80 odstotkov vprašanih ocenilo, da bo enako ali še slabše, medtem ko samo petina pričakuje izboljšanje. V Ameriki je recesija že slab spomin, saj se soočajo s presenetljivo visoko gospodarsko rastjo, vrednosti največjih ameriških podjetij na borzah pa dosegajo rekordne vrednosti. V Evropi so razmere še vedno precej različne, žal odvisne tudi od tega, na kateri strani Karavank smo. Medtem ko so Avstrijci že zdavnaj znali in zmogli poiskati pot iz krize, pa se v Sloveniji vrtimo v začaranem krogu, in namesto da bi posnemali severne sosede, raje na novo izumljamo toplo vodo. Zato mladi odhajajo v Avstrijo iskat delo, starejši pa točit cenejši bencin, ki je posledica manj »požrešne« države.