PREBOLD – Kako nepredvidljivo je življenje, izkuša 45-letna Taya Portman, Slovenka zamotanih korenin: rojena slovenskim staršem v nemškem Stuttgartu je odraščala v Velenju, s 14 leti je odšla v Ljubljano; odsihmal ji je največji pečat vtisnil London, kjer je prebila 14 let. Danes živi v Latkovi vasi blizu Prebolda s psom in dvema mucama v borno opremljenem stanovanju. Taya je bila nekoč komunikativna, zdaj se ji zatika, ko možgani iščejo besede: »Kot bi mi kdo metal hlode pred jezik, kakšnih stvari se ne spomnim takoj, in to v meni zbuja negotovost, nemir, zafrustriranost.« Njeno običajno življenje se je začelo pred tremi leti korenito spreminjati – na slabše.
Od Londona do Latkove vasi
Tayino slabo razdobje se je začelo z letom 2012 – takrat je postala brezposelna, prej je poučevala angleščino ter prevajala v lastnem podjetju, obdobje opiše kot »finančno stabilno«. Bolezenski znaki so se pojavili sredi istega leta, simptomi so bili številni: »Začela sem padati v nezavest, spremljale so me hude vrtoglavice, telo je zavračalo hrano, imela sem bolečine v hrbtenici, sklepih, mišicah.« Bolečine so spremljali pešanje spomina – tega je zatem načrtno trenirala, da bi ostala pri sebi –, tresenje udov brez nadzora, kronična utrujenost, nespečnost, »zbudiš se bolj povožen, kot greš spat«.
Potrebovala je nekaj mesecev, da je ugotovila, da gre nekaj zelo narobe. »Šele letos pa je specialist ugotovil, da imam fibromialgijo, po domače obliko poškodbe možganskega debla oziroma živčnih končičev, kar posledično vpliva na hormone, presnovo, delovanje vseh organov. Ko se ti enkrat zgodi, da um hoče, telo pa se ne odziva na to … čutiš obup in nemoč. Ali pa se zbudiš, hočeš vstati in padeš, ker ne čutiš noge,« krute spremembe v življenju orisuje Taya.
Bolezen in brezposelnost sta slabili njeno gmotno stanje, še posebno zaradi hrane in prehranskega dopolnila z glutaminom: »Ta ima izjemno moč, a tudi ceno. Priporočeni odmerek je dve škatli na mesec, cena ene je bila 210 evrov v obdobju, ko zanjo še nisem imela recepta.« Zaradi poplačila dolgov je prodala stanovanje na Lavrici pri Ljubljani, se lani preselila v Latkovo vas, vmes je bivala pri družinskih znancih: »Takrat sem malo prišla k sebi, znova dobila moč.«
Toda ko zdaj gleda nazaj, ugotavlja, da je lažje shajala v Ljubljani, kjer je včasih prejela izredno socialno pomoč, enkrat na leto sta pomagala tudi škofljiška občina ter Škofijska karitas: »Na Viču sem imela čudovito socialno delavko, ki je imela zadeve pod kontrolo ter sva aktivno sodelovali.« V Latkovi vasi je sama: »Zdaj ko sem tukaj, primerjam: ko nimam nobene podpore, se počutim kot v peklu,« trpko pove. Čeprav od novembra lani ter obiska nevrološke klinike v Celju dobi glutamin plus na zdravnikov recept, mora še vedno doplačati 73,45 evra za škatlo, potrebuje pa dve na mesec – kar pri 345 evrih prihodkov na mesec ni zanemarljiv strošek. Pogosto se znajde v situaciji, da izbira med dopolnilom ali prehrambnimi artikli: »Če dam za zdravilo, nimam za hrano.«
Prazna denarnica, polno srce
Zelo srečna leta so bila v Londonu: »Najprej sem tja prišla kot varuška za pol leta ali leto. Nato sem dojela, da mi tista družba ponuja možnosti za razvoj, tako osebnostni kot karierni.« Opravljala je raznolika dela, v Slovenijo pa se je vrnila iz zdravstvenih razlogov – takrat so jo pestile težave zaradi rane na želodcu in dvanajsterniku, na Otok se ni vrnila. Sicer pravi, da ima težave z zdravjem od rojstva: »Rodila sem se brez las, nikoli nisem imela dlak po telesu, pogosto sem obiskovala zdravnike zaradi težav s prebavili.« Nato se pošali na svoj račun: »Nikoli si nisem rabila briti nog, veste, koliko denarja sem prihranila?« ter se zasmeji. Redek trenutek sproščenosti med njenim bivanjem tukaj, polnim oblakov na obzorju.
»Tukaj si ne morem nič pomagati. Ko sem bila bolna, sem sosedom poslala sporočilo, ali mi lahko kdo pomaga pri sprehajanju psa – pa se ni nihče javil,« deluje malce razočarana nad sprejemom. Sama je ob začetku brezposelnosti ustanovila dobrodelno društvo: »Hotela sem biti družbeno koristna pa tudi sama bi se držala pokonci z delom za druge,« pojasnjuje. V društvu Literator so v minulih letih s prostovoljno učno podporo pomagali okoli 80 ljudem – tako otrokom kot odraslim.
Ob obisku je v dnevni sobi (ki je del kuhinje) dovolj prostora: pisala je več organizacijam ter društvom, da bi v stanovanje rada sprejela kakšno begunko z otrokom. In čeprav so v katerem izmed slabših dni napor zanjo že daljši pogovori ali priprava hrane, želi pomagati; pa tudi, da bi okolje pomagalo njej pri lažjem bivanju z boleznijo.
CSD Žalec – nič konkretno Vprašanja o primeru Portmanove smo naslovili tudi na žalski center za socialno delo (CSD), direktorica Helena Bezjak Burjak pa je odgovorila, da zaradi zakona o varstvu osebnih podatkov na naše vprašanje ne more konkretno odgovoriti. Toda ob navajanjih zakonskih okvirov za prejemnike pomoči se je vendarle dotaknila tudi vključevanja novonaseljenih prebivalcev v njihovo okolje: »CSD ob vključevanju posameznika v novo okolje lahko ponudi pomoč v okviru prve socialne pomoči oziroma pozneje še osebne pomoči. Nima pa CSD možnosti vplivati na okolico, ljudi oziroma stanovalce, da bi vzpostavili odnos s posameznikom.« |