Pred našo kmečko hišo stoji kamnit vodnjak, podaljšan v korito, na katerem je z okrancljanimi, že napol izbrisanimi številkami izpisana letnica 1928. Prepričan sem bil, da je tudi umetelno oblikovana železna pumpa, štirna po domače, iz tistega časa, sploh ker ji je tako obledela barva, da se je zelena le še slutila, dajala častitljivo patino.
Voda iz vodnjaka resda ni pitna, nam je pa dobro služila za zalivanje vrta vse do dne, ko je najstarejši up prišel na vrata, da je v štirni nekaj počilo in jo zdaj le še v prazno goni gori-doli.
Poklical sem vodovodarja, mestni mojstri so preveč poštirkani, da bi se spoznali na štirne, sem si mislil, podeželski so pa menda iz drugega testa in jo bo Mitja že spravil v red, najbrž bo treba samo kaj pošvasat, da ohranimo našo kulturno-tehnično dediščino še za prihodnje rodove. Takile stoletni kosi menda ne rastejo na vsakem drevesu!
Mitja je prišel še isti dan, odšraufal pumpo in takoj ugotovil, da je prerjavela. Nič se ne da narediti, je rekel, pa me, prebledelega, hotel potolažiti: »Zapelji se v Obi ali Merkur, saj jih morajo imeti na zalogi.«
Takrat mi je pa res vzelo sapo: »A tole ni ena starodavna fina črpalka, a to kar takole prodajajo, na veliko, kot navadne vodovodne pipe?«
»Kaj si pa mislil, tole je staro mogoče deset let, pa tudi prav fino ni, bolj ena lahka, poceni litina.«
Moral je slišati, kako so se moje iluzije razletele na tisoč koščkov: »Če bi vedel, da ti toliko pomeni, bi rekel, da je stara 80 let...«
Naše nove štirne torej ni skoval kak vaški mojster, ampak so jo ulili Čehi, najbrž jih izdelajo 10.000 na dan, in sem jo kupil pri enem velikih trgovcev za ne majhen denar – dobrih 100 evrov. Zdaj je še svetleče zelena, čez deset let bo obledela in prerjavela. In jo bom spet obnovil.
Prav minulo nedeljo, ko sem namontiral štirno, me je iz Rečice v Bosni klical naš reporter Boštjan. Denar, ki ga dragi bralci zbirate za tamkajšnje poplavljence, bo šel za popravilo vodovoda, ki ga je pretrgal plaz, mi je sporočil. Pogledal sem našo novo štirno in se odločil, da tokrat tudi sam prispevam v Krambergerjev sklad. Kajti voda je življenje.
