Štirje stiški slavci se na 
Hvaru počutijo kot doma

STIČNA – Z Gradišča nad Stično se je oni dan še lepše videla Dolenjska. Pod cerkvico sv. Miklavža stoji Lavričeva koča, od koder se najlepše vidi in od koder se je iz blaženega miru – zaslišalo nekaj na moč prijetnega. Nekaj silno ubranega in nekaj klapskega. Oštirka Sonja je sredi pravljične kulise napolnila kozarce in prednje položila narezek. V zahvalo pa so ji še enkrat zapeli – Konoba moja!

Njihovi žametni glasovi so se v tistem spustili v dolino in radostili ter pozdravljali rojake. Kot so počeli že dan prej, ko so na dobrodelni prireditvi v Ivančni Gorici prepevali tistim, ki so zbolele za rakom na dojki. Ali pa po nastopu, ko so jadrno švignili nazaj na Gradišče, kjer se, kot pravijo, najbolje počutijo in kjer so peli in praznovali – štiriindvajsetletnico svojega obstoja! Ta razigrana druščina, o kateri govorimo, se imenuje – Stiški kvartet.

Srečno naključje

»Fantje, zresnimo se, no!« sta Dušan Kamnikar in Marko Okorn tedaj zaukazala mlajšima dvema. Urošu Zorcu, ki se je rodil le nekaj mesecev pred nastankom nemara najboljšega kvarteta pri nas, in Kristianu Ovnu, njemu pa se je pred štirimi leti uresničila ena največjih želja, katera že?

»Kmalu po rojstnem dnevu moje mame sem poklical Dušana, slišal sem, da Stiški kvartet išče prav najina glasova!« Prvi (Marko) in drugi tenor (Dušan) sta namreč iskala – baritonista (Uroša) in basista (Kristiana). »Kako srečno naključje!« je moral po tistem, ko so se njihove vektorske sulice zapičile v skupni točki, priznati Kristian, ki je z Urošem že prej prepeval. Vedeti je treba, da je Stična z okolico izjemno muzikalično območje. Petje je prisotno tako za domačo mizo kot v vrtcu, šoli in cerkvi. Tamkajšnje prebivalstvo se mu zato le stežka izogne. Izogniti se mu nista mogla niti Kristian in Uroš, ki se jima je, kot rečeno, takrat izpolnila še ta želja – pridružiti se čisto pravim mojstrom in resničnim idolom!

Že čez en mesec so krenili tja, kjer gostujejo že petnajst let – v domovino dalmatinskih popevk. Stiški kvartet je na Hvaru že povsem domač, smo izvedeli, ne nazadnje so fantje celo častni občani Hvara. To pristno prijateljstvo bodo s klapo For (oktobra v Stični) zaokrožili že s tridesetim skupnim koncertom!

Njihov repertoar klapskih šlagerjev je resnično navdušujoč, pa ne le klapskih, ne nazadnje so začeli s slovenskimi ljudskimi pesmimi.

Pojejo ob delu

»Pred tem smo peli v stiškem moškem zboru,« je pripomnil Dušan. Ta zbor je naposled izvrgel štiri slavce. Od ustanovne četverice prijateljev sta še vedno prisotna Dušan Kamnikar in Marko Okorn, preostala ustanovna sta bila – Alojz Kastelic in Tone Zaletelj (ki sta ju pozneje nadomestila Jože Petek in Jože Perkovič). Spočetka je bil njihov umetniški vodja Franc Strmole.

In ker se je Dušanova sestra Ljuba ravno možila, ji je bilo treba nekaj zapeti. »Postavili smo se za šank, zapeli, ti, zakaj pa ne bi bolj resno zastavili in ustanovili kvarteta?« Sredi znamenitega Gradišča je takrat padla usodna odločitev. »Že v prvem momentu smo si bili očitno tako všeč,« se je pošalil Marko. »In že takrat se je vedelo, da bo iz vsaj dveh fantov iz Stične nekaj nastalo,« pa mu je hudomušno pritegnil Dušan, ki ga imajo za vodjo.

Oba sta s pogledom prav po očetovsko premerila mlajša dva, ta jima seveda nista ostala dolžna. Medgeneracijska razlika je sicer opazna, ni pa odločilna, odločilni so njihov široki talent in glasovne sposobnosti, te jih združujejo in povezujejo v nekaj najboljšega, kar se je v zadnjem času zgodilo slovenski glasbi.

Menda je Kristian že kot petletni fantič vprašal starešine, ali bi lahko prisostvoval njihovim vajam. »No, ne vem, ali sem bil ravno pet let star,« se je rahlo namrdnil ob Markovi opazki, »je pa res, da jih že od malega spremljam.«

Ko so v tistih poosamosvojitvenih letih zapeli še podoknico Dušanovi ženi, ta pa jim je zabrusila, naj se že nehajo afnati in naj zapojejo tako, kot znajo, je šla njihova pot le še strmo navzgor. Nastopi so se vrstili kot po tekočem traku, gostovanj v tujini je bilo že za celo morje, tudi priznanj ni manjkalo, pet izdanih plošč, porok in pogrebov pa toliko, da je bilo nastope že nemogoče uskladiti s službami. Fantje iskreno priznavajo, da so amaterji, »ne, nimamo šolanih glasov«, da pač pojejo ob delu, da pa pojejo vrhunsko, ve že vsak!

Aja, da ne pozabimo, Dušan je gostilničar, Marko dela v muzeju, Uroš pri Akrapoviču, Kristian pa razvaža kruh.

Leta 1995, po prvi izdani kaseti, je začela nad njimi bdeti Lorena Mihelač (pozneje tudi Vesna Fabjan in Tanja Žagar) in le še dvignila njihovo pevsko kakovost. Stiški kvartet nikakor ni prevzeten in še vedno stremi k izboljšanju, napredovanju. Na tej poti (do neba) jim zdaj pomaga Teja Saksida. »Nekdo te pač mora korigirati,« priznava Dušan. »Težimo k zlitju,« dodaja Marko. »Da se glasovno pobarvamo,« pristavi Kristian. »Odpeti zna vsak, da pa je vse skupaj še poslušljivo …« namigne Uroš. »Pomembno je namreč najti tisto povsem svojo in originalno linijo,« še družno sklenejo.

Ob dvajseti obletnici so napolnili Cankarjev dom, kako bo prihodnje leto, ob četrtstoletnici?

Če zaidemo na Gradišče nad Stično in srečamo četverico, si lahko na to vprašanje odgovorimo kar sami. Kadar zapojejo, se njihova dovršena in harmonična skladnost razlije po pobočju navzdol in oblije dolenjske gričke. Takrat postane svet lepši.