KRANJ – Uradno ji je ime Sonja, naključje pa je hotelo, kot je priznala, da jo je začelo to ime na nekem športnem dogodku tako motiti in je zahtevala, naj jo kličejo Špela. Govorimo o Sonji Špeli Čuk, agilni Kranjčanki, ki ne skriva svojih let. Preprosto, šteje jih 56. Briga jo in prav malo ji je mar: v svoji koži se počuti naravnost odlično. K takšnemu počutju, Sonja Špela je namreč energična, iskriva in iskrena dama pa še mati treh otrok, 15-letne Tinkare, 24-letnega Žige in 29-letne Tamare, ji je zagotovo pomagal prav šport.
Že od 15. leta, da, tako zgodaj se je Sonja Špela zaposlila v Iskri, se je udeleževala iskrijad, raznoraznih sindikalnih in športno-družabnih dogodkov. Tekmovalnost v povezavi z najpristnejšim amaterizmom ji je venomer godila, venomer ustrezala. Še danes ji. Tudi doma je imela za to obilo posluha, mož Tomaž ji je z veseljem prisluhnil. »In sodeloval!« je brž pristavila Sonja Špela, ki je smučala alpsko, tekla nordijsko, kolesarila, ni da ni, vsega se je lotila, »pred natanko 30 leti sem poprijela celo za hokejsko palico,« je še ponosno navrgla.
Ko pa se ji je delo v Iskri, ki ga je sicer z veseljem opravljala, zazdelo enolično, je pograbila šila in kopita ter postala vzgojiteljica predšolskih otrok. S tem se je ukvarjala vse do upokojitve, do znamenitega življenjskega obdobja, ko marsikomu zmanjka prostega časa, ko se marsikdo zasedi, obleži, samemu sebi smili, pozabi na nekdanjo živahnost, zvedavost, ko si nergavo zabrunda – še najlepše je doma!
Sonja Špela je iz drugačnega testa
Njen dom po upokojitvi še zdaleč ni postal trdnjava, ki je ne zapušča, ne, Sonja Špela, zdaj že babica, je šla po našem pogovoru, denimo, rolat, čez poletje je bila ves čas na bazenu, pozimi bo v naravi, na smučiščih. Svobode in svobodnega odločanja ne da za nič na svetu, vetra v laseh ji ne more nihče ukrasti.
Uživa v presenečenjih, uživa, če jo življenje preseneti. Tako kot tokrat, ko je šla v trgovino in kupila Slovenske novice. Potem je jadrno, povsem v svojem slogu, odlepila nalepko z naslovnice. In zagledala tri enake simbole. »In?« smo bili radovedni. »Nič, prav nič si nisem mislila,« je najprej dejala, kot da ne bi povsem verjela tudi v takšno vrsto sreče. Zatem se je spomnila nekega naključja, ki se ji je po dolgem času spet ponovilo, ob poti je namreč našla štiriperesno deteljico. »Sreča?!« je tedaj pomislila.
Rastlinico je odtrgala. Za srečo. Ta se je skrivala pod omenjeno nalepko. Trije enaki simboli so namreč razkrivali – Ternino nagrado! Izvedela je, da je postala srečna dobitnica visokotlačnega čistilnika. »Ti, potem smo bili pa malce zmedeni, saj nismo natančno vedeli, kaj sploh to je!« Zdaj ve. Zdaj ve, da jim bo ta reč še kako prav prišla. Pri družnem in sindikalnem čiščenju njihovega bloka, za začetek.
