Štiričlanska družina spi na enem pogradu

MEDVODE – Težko si je predstavljati, kako majhno in skromno je stanovanje Bernardijevih v bloku v Ulici k studencu v Medvodah. Njihov dom je pravzaprav zgolj soba, ki ima v enem kotu štedilnik s koritom, v drugem pa pograd, na katerem spi štiričlanska družina. »Na zgornji postelji je sedemletni sin Leonard, spodaj pa se stiskamo jaz, partner Igor in najin trimesečni Aleksander,« pove mama Elizabeta. Za hip obmolkne, nato skrušeno doda: »Povem vam, tako se ne da več živeti, moja družina zaradi tega razpada!«

Prazne obljube

Elizabeta se je s sinom Leonardom v središče Medvod preselila pred dobrima dvema letoma. »Takrat še kot mati samohranilka. Ker nisem imela kje živeti, mi je medvoška občina dodelila to neprofitno stanovanje, zanj plačujem dobrih 50 evrov najemnine,« pove in v isti sapi doda: »Rada bi poudarila, da sem za stanovanje pripravljena odšteti tudi nekaj deset evrov na mesec več, da bi nam le zagotovili normalne razmere za bivanje.« Ko se je nekaj tednov pozneje k njima preselil še partner Igor, so občino o tem nemudoma obvestili. »Podpisali smo novo pogodbo in od takrat živimo na 19 kvadratnih metrih.« No, bivalni prostor je pravzaprav še manjši – stanovanju namreč pripadajo trije kvadratni metri kleti. »Na začetku je še nekako šlo, nato pa je Elizabeta zanosila in zato smo bili primorani začeti iskati večje stanovanje,« pove Igor, oče trimesečnega Aleksandra. »Kot vidite,« in nežno poboža dojenčka po glavici, »nam to še vedno ni uspelo.«

Da na občini za njih preprosto ni posluha, povejo užaloščeni starši. »O naši situaciji so dobro obveščeni, saj sem bila ničkolikokrat na občini, tako pri županu Nejcu Smoletu kot tudi pri njegovi tajnici Tatjani Komac, ki ureja problematiko socialnih stanovanj v Medvodah,« z nekoliko tršim tonom doda Elizabeta. Nato potarna: »Sploh od nje sem pričakovala več posluha. A me je, ko sem ji povedala, da pričakujem še enega otroka in da zato res potrebujemo več prostora, odslovila z besedami: 'Sami ste si krivi, kaj ste pa zanosila!'«

Župan, doda, je imel nekoliko bolj diplomatski jezik: »Že novembra je začel obljubljati, da se bo spraznilo stanovanje v pritličju našega bloka, ki je prav tako občinsko, a ga imajo v uporabi taborniki. Ti da naj bi se kmalu preselili v lovsko kočo v Preski (manjše naselje v občini Medvode, op. a.) in da ko se bo to zgodilo, se bomo mi preselili nadstropje nižje v stanovanje, veliko dobrih 60 kvadratov.« S tem sta bila Bernardijeva zadovoljna, zato sta sklenila še nekoliko potrpeti. »Januarja je na svet prijokal Aleksander, do župana Smoleta pa je bilo vse težje priti. Na telefon se ni več oglašal, vseskozi je imel sestanke... Zato sem mu pisala na njegovo stran na facebooku, ki je javna. Nazadnje se mi je oglasil 5. februarja,« pove in pokaže njegovo sporočilo s spletnega klepetalnika, v katerem je Smole zapisal: »Čeprav morda mislite, da se ne dogaja kaj dosti, vam moram reči, da si pospešeno prizadevamo za predajo prostorov v Preski tabornikom. Ker je bil objekt brez elektrike, je bilo treba ponovno pridobiti vsa soglasja, kar pa je trajalo. Predvidevamo, da bo selitev mogoča še pred pomladjo, če le ne bo novih zapletov.«

Župan jo je blokiral

Zdaj smo že krepko zakorakali v pomlad, Bernardijevi pa se še vedno stiskajo na pičlih 16 kvadratnih metrih. Prejšnji teden so doživeli nov šok: »Taborniki so ravno imeli sestanek v spodnjem stanovanju, pa sem jih spotoma vprašala, kdaj se selijo, a mi je eno od deklet začudeno odvrnilo: 'Selimo? Kam?!' Bila sem razočarana in žalostna, saj sem Smoletu ves ta čas verjela, da dela vse, kar je v njegovi moči, da uredi naš stanovanjski problem. Očitno sem se motila! Ko sem mu ponovno pisala na facebook in ga vprašala, kaj se dogaja, mi je nehal odgovarjati tudi tam. Še več: celo blokiral me je, kar pomeni, da mi je onemogočil pošiljanje novih sporočil,« zgroženo pove in v dokaz še enkrat pokaže njun pogovor na družabnem omrežju. Kako dolgo bodo še zdržali v tako majhnem prostoru, se obupano sprašujeta Elizabeta in Igor. »Res je težko. Aleksander je star komaj tri mesece, seveda se ponoči zbuja in joka. Leon pa po drugi strani potrebuje mir, saj hodi že v šolo in se mora zato spočiti, da lahko čez dan opravi vse obveznosti. Zato ga občasno peljemo k babici, da se vsaj vsake toliko naspi,« s tresočim se glasom pove zaskrbljena mamica. Nato vidno jezna in razočarana doda: »Z Igorjem ne živiva od socialne podpore, ampak sva zaposlena. Resda delava v proizvodnji in imava oba minimalno plačo, vendar sva pridna in odgovorna delavca! In to me pri vsej stvari najbolj boli – da v Sloveniji ves mesec hodiš v službo, na koncu pa ne dobiš niti toliko, da bi lahko živel človeka dostojno življenje!«