Štiri popotnike ujeli huda nevihta in noč

BOHINJSKA BISTRICA – Hitra ohladitev, ki je bila v visokogorju še bolj otipljiva, se je začela dogajati v popoldanskih urah. Zaradi oblačnosti in vetra z zahoda se je temperatura še naprej nižala v sobotnih večernih urah. Na okoli 1500 višinskih metrih je bilo 10 stopinj Celzija, tisočaka višje je temperatura padla še za štiri stopinje. Nepoznavanje terena, noč, predvsem pa ohladitev bi štirim mladim Belgijcem lahko povzročili hude posledice. Nenadoma so se znašli v zelo resni in za njihova življenja nevarni situaciji. Drama ob vznožju Zahodnega vrha, bolje poznanega kot Kanjavca, se je začela na delu poti s Triglavskih jezer čez Prehodavce. Belgijci so se namenili iz Koče pri Triglavskih jezerih pod obema Tičaricama, Kopico ter Malo in Veliko Zelnarico mimo Poprovca, pod 2569 metov visokim Kanjavcem pa so hoteli nadaljevati do koče na sedlu Dolič med Šmarjetno glavo in Kanjavcem. Časovna rezerva je bila mršava, pravzaprav je ni bilo, in ob tem, ko se je začela spuščati noč, so popotniki naredili za njih usodno napako. Narobe so prebrali oziroma razumeli zemljevid in pospešili korake po strmi in hkrati napačni poti.

Pol ure pred polnočjo so prek mobilnika na naš center za obveščanje sporočili, da so v velikih težavah. V tistem so bili iz centra že povezani z gorskimi reševalci iz Bohinja, čez dvajset jih je bilo na terenu, saj so bili ti dobre tri ure prej pozvani k iskalni akciji na območju med Voglom in Črno prstjo, kjer naj bi izginil gornik iz Maribora. »Malo pred polnočjo je četverica Belgijcev sporočila, da je čez njih prešla huda nevihta. Bili so popolnoma premočeni, dodali so še, da si ne upajo sestopiti proti Doliču in da so nekje okoli Kanjavca,« je dejal vodja akcije Gabrijel Rožič iz postaje GRS Bohinj: »Z njimi sem stopil v stik in izvedel nekaj podrobnosti, predvsem so nam koristile ob določitvi točnega mesta, kjer so obstali. Znali so povedati, da so šli po dolini Triglavskih jezer čez Prehodavce na Hribarice. Takoj smo spoznali, da so se odločili zaradi napačnega branja zemljevida za pot čez vrh Kanjavca namesto okoli gore.«

Še dobro, da so se ustavili

Huda nevihta in trda tema sta jih ustavili, kar je bilo po eni strani najboljše za njih. Že tako izgubljeni na nepoznanem terenu in z napačnim razumevanjem zemljevida so dobili občutek, da je teren za njih prestrm. Oklenil se jih je strah, ki jih je zasidral na mestu, brez kakršnih koli motivov, da bi sami iskali rešitev oziroma pot za spust. Izgubili so tudi en nahrbtnik, padel jim je v temačno globel.

Ko se je Rožič drugič oglasil po mobilniku, je povprašal o njihovi opremi in spoznal, da fantje, vsi so imeli nekaj čez dvajset let, sploh niso gorniki, temveč popotniki: »Rekli so mi, da so trekerji, popotniki, in da imajo v nahrbtnikih vse od kopalk do kuharskih pripomočkov, tudi nekaj opreme za poti po hribih, niso pa imeli opreme za visokogorje.« Bohinjski gorski reševalci so bili takrat razpršeni po območju Spodnjih bohinjskih gora. »Odločili smo se, da takoj začnemo akcijo reševanja Belgijcev na drugi strani našega območja. Po mobilniku sem jim dajal navodila, kako se morajo pripraviti na hlad, ki pritiska in ki bo samo še hujši. Povedal sem jim tudi, da bomo do njih, do kraja, kjer so, potrebovali štiri ure,« pove Rožič. Živo srebro na termometrih v visokogorju se je bližalo ledišču, šlo je od trinajstih stopinj do le petih ob drugi jutranji uri. Gorski reševalci so vedeli, da če pade le še tri, štiri stopinje, bodo fantje pod Kanjavcem doživljali zgodbo, ki se lahko konča na straneh črne kronike.

Načelnik postaje GRS Bohinj Janez Rozman, tudi eden od dolgoletnih spremljevalcev pohoda Sto žensk na Triglav, Katarina Čufer in Anže Kokošinek, oba s potrebnim zdravstvenim znanjem, saj sta tudi profesionalno zavezana medicini, ter Matic Udir in Tomaž Godec so se odpravili na izjemno dolg nočni vzpon proti Kanjavcu. »Pol ure po prejemu obvestila o težavah Belgijcev je naša peterica že krenila prek planine Dedno polje na Hribarice, kjer so okoli četrte ure zjutraj s četverico stopili v slišni in vidni stik, potem so imeli še pol ure hoje do njih,« opisuje Rožič. Ko so gorski reševalci prišli do premraženih fantov, so jim dali svoja suha in topla rezervna oblačila, že prej jih je vodja akcije prek mobilnika spodbujal k ogrevanju z gibanjem in jim krepil pogum s podatkom, koliko je še oddaljena peterica gorskih reševalcev, ki so imeli s seboj tudi nekaj okrepčila, grelnih kemičnih vrečk ter astrofolije, v katere so jih ovili.

Niso smeli čakati do jutra

Zjutraj, po neprespani noči, so gorski reševalci pogledovali v oblake nad bohinjskim koncem in čakali na informacije o možnostih naleta helikopterja, saj se je predel Kanjavca z zahoda zapiral z gosto meglo: »Že ob šestih zjutraj smo stopili v stik s posadko, polet je bil odobren čez eno uro, že prej smo izvedli premike podporne skupine reševalcev. Devet se jih je v kombiju, kjer so bila tudi nosila, če bi kdo omagal, premaknilo čim bližje načrtovani poti sestopa, če ne bi bilo helikopterja. Vedeli smo, kje in kaj se dogaja, in bi tako prihranili nekaj ur reševanja.« V tistem je helikopter poletel in skupino Belgijcev in gorske reševalce prepeljal na Pokljuko.

Vodja akcije Gabrijel Rožič povzema: »Zaradi izkušnje iz preteklih akcij v podobnih razmerah smo dobro vedeli, da Belgijci niti pod razno ne smejo sami čakati jutra. Niso bili gorniki z izkušnjami in smo morali čim prej do njih. Če bi ostali sami še nekaj ur, bi zagotovo doživeli hujše posledice. Padala jim je morala, a smo jih opogumljali in jih budili, ko sem jim sproti javljal, kje smo in koliko še potrebujemo do njih. Ob slovesu smo si podali roke in zaželeli smo jim srečno nadaljevanje popotovanja.« V eni večjih akcij postaje GRS Bohinj je sodelovalo dvaindvajset gorskih reševalcev, od tega so štirje koordinirali delovanje, saj so imeli poleg te akcije še iskalno akcijo štajerskega gornika. Ko so se poslovili od belgijske četverice, so bili obveščeni, da se druga akcija prekinja, iz Maribora so sporočali, da se je pogrešani domov vrnil živ in zdrav.