LJUBLJANA – Pri najbližjem trgovcu lahko kilogram česna kupimo za pičle štiri evre, v akciji pa celo za tri, kar je sicer manj kot znaša lastna, stroškovna cena pridelave česna: »To je vsekakor štiri evre, manj praktično ne more biti,« nam pove kmet iz okolice Brnika, ki je lani zasadil nekaj deset arov te vrtnine, bolj kot dopolnilo pri pridelavi druge zelenjave.
»Žetev je bila kar dobra, vendar je letos problem, kako ga posušiti. Za to potrebuješ visoko temperaturo in suh zrak, imamo pa deževje.«
Česen sicer velja za nepogrešljivo sestavino mediteranske in evropske kuhinje. Zaradi učinkovitega in hitro prevladujočega okusa velja tudi za t. i. love‒hate začimbo, ali ga obožujemo v solati, na pici, na pečeni koruzi, s sirom, v omaki, na čevapčičih, v juhi... ali pa zanj ne maramo slišati.
Pridelamo ga 300 ton
Leta 1992 smo ga pridelovali na skoraj 250 hektarjih, leta 2005 pa samo še na 35, 2012. se je pridelava povečala in posadili smo ga slabih 70 hektarjev, neuradno ga torej pridelamo približno 300 ton.
Kitajci ga porabijo dobrih devet kilogramov na osebo, v Evropi ga obožujejo Španci in Italijani, kjer ga porabijo štiri kilograme na leto na hektar. V Sloveniji pravzaprav nihče ne ve, koliko ga porabimo, saj česen statistično vodimo v okviru čebulnic, ocena je od enega do dva kilograma na osebo. To pomeni, da ga uvozimo vsaj 1500 ton.
Česen je postal stalna tema pogovora prav okoli leta 2005, ko smo opustili pridelavo na veliko in na vrtovih, zato je cena naraščala. Za kilogram domačega in uvoženega so v letih gospodarskega poleta (2005–2010) zlahka iztržili 12 evrov in kmalu so nekateri v tej vrtnini videli posel.
Tako visoko ceno so držali in držijo še danes mali pridelovalci, ki so ga z rokami pridelali 200 ali 300 kilogramov. Toda po zadnjih opažanjih se je število iskalcev dragega domačega česna ustavilo.
Razlika v ceni med španskim in domačim česnom, čeprav je lahko na policah veletrgovcev star tudi dve leti, je vendarle prevelika. Poleg tega kupujemo z očmi. Lepo zložene bele čebulice z običajno po osmimi, povsem enakimi stroki so zelo privlačne, medtem ko so pri domačem stroki zelo raznoliki in nam pri lupljenju miniaturni letijo iz roke, zato jih pogosto kar zavržemo.
Kitajska pridela 13,6 milijona ton
Ob hektarju posajenega česna donos hudo niha. Na manjših, vrtnih površinah, kjer se z njim pozorno ukvarjamo, ga lahko pridelamo tudi 10 ton, sicer pa je pet ton dobra letina. A tu se delo in posel, kar česen v resnici ni, šele začne.
Recimo pet ton ga je treba pravilno posušiti, pri čemer bomo izgubili tudi 40 odstotkov teže. Če ga preveč posušimo, nam bo dlje zdržal, a to tudi pomeni, da ga bo manj, opozarjajo poznavalci. Poleg tega tudi strojno sušenje stane, v povprečju evro na uro. Tudi vezava v kite ni zastonj. Kito česna, ki tehta približno dva kilograma, spretna gospodinja splete v 15 minutah, in če delavko plačamo po štiri evre na uro, nas bo delo za posamezno kito stalo vsaj evro.
»Česen je bil morda posel takrat, ko o njem še ni nihče govoril, se pravi pred 10 leti, danes zagotovo ni več,« mi je hudomušno rekel kmet z Gorenjskega, kjer ga imajo zasajenih 10 hektarjev.
Če je strošek pridelave štiri evre, pri čemer kmet ni še nič zaslužil, si torej vsekakor zasluži, da mu za kilogram domačega česna odštejemo vsaj od pet ali sedem evrov, za ekološkega pa prav toliko. A trg je svoboden, zato lahko zanj plačamo tudi več, če seveda želimo.
In zakaj je na policah pogosto prav kitajski česen? Pravzaprav razumljivo, na svetu pridelamo 17,7 milijona ton (2010) česna, od tega ga na Kitajskem pridelajo dobrih 13,6 milijona.
